Prevajanje kot plavanje – prepuščanje toku

Aleksandra Rekar je dobitnica Sovretove nagrade za leto 2020. Nagrado, ki jo za vrhunske književne prevode vsakoletno podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, je prejela za prevod romana Rodbine bosansko-hrvaškega avtorja Miljenka Jergovića. V utemeljitvi komisije lahko preberemo, da je prevod »natančen, suveren, prevodne rešitve so posrečene tako v pripovednih delih kot v monologih in dialogih«. Pa vendar prevajalka v intervjuju pove, da nagrade sploh ni pričakovala.

Aleksandra Rekar meni, da ni tipična prevajalka. Pravi, da je začela prevajati po naključju. To ni bila kariera, o kateri je sanjarila kot otrok, in tudi v šoli jezikovni predmeti niso bili njeni najljubši, čeprav zase pravi, da je bila vedno knjižni molj. Ko se je sorazmerno pozno začela ukvarjati s prevajanjem, je razvila svoj pristop, ki pa očitno odlično deluje. Knjigo namreč začne prevajati, ne da bi jo prej prebrala, precej hitro pripravi prvi osnutek prevoda, nato pa ga večkrat podrobno pregleda, saj pravi, da se ne more znebiti občutka, da se je kje zmotila.

 

Mojstrica besede znova preseneti, ko omeni, kako nerada javno nastopa. Čeprav ni edina prevajalka, ki se lažje izraža pisno kot ustno, je verjetno ena redkih, ki ob novici, da je prejela tako častno nagrado, kot je Sovretova, najprej pomisli na breme številnih intervjujev in nastopov, ki jo zdaj čakajo.

Kot marsikaterega jezikoslovca, ki več ur dnevno ždi pred elektronskimi zasloni, tudi Aleksandro Rekar v dobri umski in telesni kondiciji ohranjajo prostočasne dejavnosti. Njena najljubša je plavanje. Ta šport, ob katerem se ji celo utrne kakšna dobra zamisel, primerja tudi s prevajanjem: tiste dni, ko razpoloženje ni pravo, z dejavnostjo sicer začne, a kmalu ugotovi, da ne bo mogla dolgo vztrajati. Ko pa nastopi pravi dan, se prepusti toku in popolnoma pozabi na čas, prevaja lahko tudi po 12 ali 14 ur zdržema.

Ko jo povprašamo o nasvetih za mlade književne prevajalce, nam razloži, da iz lastnih izkušenj ve, kako je prevajati besedila, ki ti ne prižigajo iskrice v očeh, in hrepeneti po prevajanju književnosti. A pravi, da ob pregledovanju svojih starih prevodov zdaj razume, koliko se je morala naučiti, preden je začela prevajati romane, saj jim takrat ne bi mogla biti kos. Prejemnica Sovretove nagrade zato mladim književnim prevajalcem svetuje, naj ne bodo neučakani.

Celoten pogovor, v katerem Aleksandra Rekar razkrije tudi, kako se je znašla v prevajalstvu, kako gleda na honorarje, zakaj se je včlanila v dve društvi in še marsikaj, najdete tu.

Ekipa Jezikovnih poklici v Sloveniji pa Aleksandri Rekar še enkrat iskreno čestita za prejem Sovretove nagrade.

Poglej komentarje (0)

Leave a Reply

Your email address will not be published.

 

 

 

 

Projekt ŠIPK sta sofinancirali Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada

 

Izdelava spletne strani: Marko Gustinčič, Nino Šuligoj

© 2020 Vse pravice pridržane

 

Na začetek