Zahvaljujoč novejšim zasnovam strojnega prevajanja, kot so statistično strojno prevajanje in raba globokega učenja v nevronskih prevajalnikih, se strojno prevodi vse bolj izboljšujejo, tako da včasih celo težko ločimo, kateri prevod je opravil človek in katerega stroj.
No, s to dilemo pa se najverjetneje nismo srečali obiskovalci spletne strani Mestne občine Maribor (MOM), ko smo ob opisih vodilnih naleteli na več kot zabavne prevode. Na spletu najdemo več podobnih »spodrsljajev« strojnih prevajalnikov, ki jih prevodoslovci z muzanjem prebiramo, pa tudi takšne, kjer so posledice veliko hujše, denimo aretacija Palestinca zaradi napačnega prevoda objave na svojem socialnem omrežju. Toda, a to pomeni, da so vsi strojni prevajalniki tako neuporabni? Seveda ne.
Kot veliko drugih tehnologij se tudi strojno prevajanje šele razvija in, kot vidimo na primerih, je tukaj še veliko možnosti za izboljšave. V tem smislu najpogosteje govorimo o pomanjkanju dodatnih informacij o besedilu oz. pomanjkanju »konteksta«. Tudi v danem primeru MOM je bila ključna šibka točka prav pomanjkanje sobesedila.
Strojni prevajalniki imajo pogosto težave z elementi, o katerih človeški prevajalec najverjetneje sploh (vsaj aktivno) ne razmišlja, npr. kdo je ciljna skupina, kaj je namen sporočila, v kakšnih okoliščinah je besedilo nastalo, kako mora besedilo učinkovati na bralce in podobno.
Zato jim toliko večji izziv predstavljajo besedila z umetniško ali sarkastično vsebino oz. besedila, kjer je treba ustvarjati novo terminologijo. Po drugi strani pa je njihova raba vprašljiva tudi v visoko tveganih okoljih, npr. na sodišču ali v zdravstvu. V takšnih primerih so strojni prevodi brez pregleda prevajalca lahko tudi usodni.
Vsekakor drži, da so strojni prevajalniki še daleč od rezultata, ki ga lahko ustvari človek, kljub temu pa jih v luči navedenih nevšečnosti ne smemo kar tako odpraviti – tudi poklicni prevajalci in tolmači ne – pač pa moramo najti ravnovesje med različnimi pristopi.
Zmagovalna je namreč kombinacija tako človeškega kot strojnega pristopa, pri čemer lahko človeški prevajalec ob podpori strojnega prevajalnika doseže učinkovitejše rezultate.
Simona Majhenič je tolmačka za angleški in nemški jezik ter asistentka na Oddelku za prevodoslovje Univerze v Mariboru. V Laboratoriju za digitalno procesiranje signalov Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru je zaposlena kot raziskovalka, kjer se ukvarja z jezikovnimi tehnologijami, s poudarkom na govornih tehnologijah. Njena raziskovalna področja vključujejo simultano tolmačenje, pragmatiko, prozodijo govora ter nejezikovno komunikacijo.
