Vsakdo je že kdaj bral knjigo v slovenščini, ki je bila prevedena iz tujega jezika. Bi vse te iste knjige prebrali tudi, če bi izšle le v izvirnem jeziku? Odgovor je skoraj zagotovo ne, razen če smo poligloti. Gotovo bi znali našteti nekaj takšnih naslovov in njihovih avtorjev. Za koliko knjig pa bi znali našteti, kdo jih je prevedel? Čeprav nam književni prevajalci omogočajo, da lahko brezskrbno beremo literaturo v svojem jeziku, pa ravno nanje pogosto pozabimo. Eden izmed razlogov je ta, da so le redko navedeni na platnicah in da se o njih še redkeje govori.
Naloge in delo
Književni prevajalci prevajajo prozo, poezijo in dramatiko, vendar njihova naloga ni le to. Pomembno vlogo imajo namreč pri postopku izdaje književnega dela, predvsem, če je izhodiščni jezik malo znan. Po izdaji so vključeni tudi v promocijo knjige.
Med prevajanjem sicer sodelujejo z uredniki, lektorji in korektorji. Pri književnih prevodih je pomembnost neoporečnega besedila brez jezikovnih ali drugih napak še toliko večja, ker so kakršnikoli popravki, ko so knjige že natisnjene, lahko izredno dragi.
Ta vrsta prevajanja zahteva poleg odličnega jezikovnega znanja obeh jezikov tudi dobro poznavanje kulturnih in družbenih značilnosti, povezanih z izvirnim jezikom. S prevajanjem literature prevajalci širijo kulturo izvirnega dela med ljudi, ki jezika ne poznajo.
Izzivi
Izzivov je pri tej vrsti prevajanja veliko. V prevodu otroških oz. mladinskih knjig je pogosto treba kulturno prilagoditi različne elemente izhodiščnega besedila, da so razumljivi tudi najmlajšim. Treba je najti tudi ustreznice imen ali vzdevkov, ki nosijo nek pomen ali so besedne igre. Primer tega je zbirka knjig Grozni Gašper, ki ima v izvirniku naslov Horrid Henry. Prevajalec je obdržal tako pomensko kot zvočno komponento, tj. začetek obeh delov imena se začne na isto črko – H ali G. Največji izziv pri prevajanju stripov predstavljajo ilustracije, saj so prevajalci prostorsko omejeni na majhne oblačke. Kulturne posebnosti se včasih prilagodijo tudi pri leposlovnih delih za odrasle, odvisno od prevajalčeve in urednikove odločitve. Ker gre za umetniška dela, morajo prevajalci v ciljni jezik uspešno prenesti tudi avtorjev slog, kar je lahko pri določenih piscih precej težavno.
Prevajalske jezikovne kombinacije se osredotočajo predvsem na večje jezike. Če je prevod v sklopu redkih jezikovnih kombinacij (npr. iz islandščine v slovenščino), se lahko ta opravi prek veznega jezika. To pomeni, da se mora delo najprej prevesti iz islandščine v nek drug, večji jezik (npr. angleščino ali nemščino), šele nato pa se iz vmesnega jezika prevede v slovenščino. Tak prevod seveda ni nujno najboljši, saj se z dodajanjem vmesnega jezika marsikaj lahko izgubi. Vendar je pri nekaterih jezikovnih kombinacijah za zdaj to preprosto edina možnost.
(Ne)prevedljivost literature pa ni odvisna le od jezikovnih kombinacij, ampak tudi od jezikovnih posebnosti, ki jih avtorji uporabijo kot glavno temo v svojih delih. Ti primeri so številni, za ponazoritev pa omenimo tega: francoski pisatelj Georges Perec v svojem romanu La Disparition na 300 straneh niti enkrat ne uporabi črke e. To pomeni, da je tudi prevod v slovenščino ne sme vsebovati in torej že naslov ne more biti preveden dobesedno (Izginotje).
Nagrade
Društvo slovenskih književnih prevajalcev in druge organizacije podeljujejo različne nagrade za najboljše literarne prevode:
– Lavrinova diploma (po Janku Lavrinu): za pomembne prispevke na področju posredovanja slovenske književnosti drugim narodom,
– nagrada Radojke Vrančič: mladim prevajalcem za posebno dobre prevode umetnostnih in znanstvenih besedil v slovenščino,
– Sovretova nagrada (po Antonu Sovretu): za vrhunske književne prevode,
– Jermanova nagrada (po Franetu Jermanu): za posebno uspele prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino,
– nagrada Fabjana Hafnerja: za izjemne prevode iz nemščine v slovenščino in obratno,
– Nodiereva nagrada (po Charlesu Nodieru): za najboljši prevod iz francoščine.
Ali ste vedeli?
Najpogosteje prevedena knjiga je Sveto pismo. V slovenščino ga je prvi delno prevedel Primož Trubar, v celoti pa Jurij Dalmatin. Prva izdaja je izšla leta 1584.
