V tokratnem pogovoru se mi je pridružila Nada Grošelj, plodovita, uveljavljena in večkrat nagrajena prevajalka iz angleščine, švedščine, latinščine. Tema najinega pogovora je bil Prevodni Pranger, prevajalski festival, kjer so v ospredju prevajalci, prevodi in prevajanje, ki ga pomaga sooblikovati ob letošnji, drugi izvedbi. Letos je kot diskutantka nastopila na prvi okrogli mizi o prevajanju iz angleščine za mladino, aktivno moderatorsko vlogo pa bo imela tudi na zaključni razpravi o tem, ali v anglofonem svetu prevajajo drugače kot pri nas, ki bo na sporedu predvidoma 25. januarja 2021. Že od leta 2010 kot vodja prevajalskega programa sodeluje pri pesniškem festivalu Pranger.
Od pesniškega k prevodnemu festivalu
Festival Prevodni Pranger se namreč po svoji obliki zgleduje po starejšem bratu, pesniškem festivalu Pranger, ki ima že 17-letno tradicijo. Prav zaradi te povezave se zdi, da je Prevodni Pranger že uveljavljen festival z razvitim konceptom. Že pri pesniškem festivalu so od samega začetka srž dogajanja poglobljene razprave o posameznih avtorjih, pesmih in potem ločeno še razprava o prevajanju.
»Ko sem se srečala s tem konceptom, se mi je odprl nov svet in sem bila navdušena, ko mi je snovalka festivala Urška P. Černe povedala, da pripravlja tudi posebno prevajalsko obliko Prangerja. To se mi je zdela krasna ideja.
Malo me je sicer skrbelo, ali bo za tak prevajalski festival dovolj publike, interesa. Že pri poeziji je nabor bralcev omejen, knjižnične izposoje niso ravno množične, a je potem interesa kar nekaj, da se napolni dvorana. Spraševala sem se, če ni morda prevajalski fokus preveč specifičen, ozko strokoven. Poleg tega je bila predvidena vstopnina, sicer zelo majhna, v Lutkovnem gledališču Maribor, kar bi bila lahko dodatna ovira.
A moram reči, da smo bili lani prav vsi sodelavci presenečeni nad res dobrim odzivom in obiskom tudi na Prevodnem Prangerju. Mislim pa, da je ta odziv absolutno zaslužen.
Letos se Prevodni Pranger seli na splet
Očitno pa interes je, publika se zdi željna takih razprav. Tudi prvi letošnji, sicer spletni večer je bil zelo dobro obiskan.
Ja, zanimivo je. Ko slišiš besedo festival, si morda ne predstavljaš ravno neke teorije, ne pomisliš takoj, da gre za kritiške razprave, ampak ravno te so se izkazale za zelo zaželene. Seveda tudi druge ustanove prirejajo dogodke, na katerih lahko prisluhnemo tudi prevodni kritiki, vendar jih ni prav veliko.
Najbolj izstopajo dogodki Društva slovenskih književnih prevajalcev, različni, tudi tematski večeri. Tam sicer ni glavni poudarek na prevodni kritiki, temveč predvsem na opusu in razmišljanjih izbranih prevajalcev. Potem so tu še referati na vsakoletnem simpoziju slovenskih književnih prevajalcev, kjer pa gre znova za bolj zaprt krog strokovnjakov, praktikov.
Pri prevodnem festivalu se je pokazala prav neverjetna radovednost občinstva tudi za osnovne prevodoslovne pristope, ki so morda drugače zapostavljeni. Celo nas, organizatorje, je to presenetilo. Seveda na tak dogodek pričakovano pridejo le ljudje, ki jih zanimajo jeziki, književnost, niso pa vsi recimo aktivni prevajalci, krog ljudi je praviloma širši.
Običajno na Prevodnem Prangerju obravnavamo prevode iz jezikov, ki so dokaj dostopni slovenski javnosti, pri pesniškem Prangerju pa ni bilo vedno tako, včasih so v ospredju tudi zelo eksotični, manjšinski ali neznani jeziki. Na okroglih mizah sem sama vedno poskusila vplesti v razpravo tudi več ozadja, ne le o izbranih slovenskih avtorjih, ampak o jezikih, v katere smo jih prevajali, o pesniški krajini v teh jezikih, tako da so bili dogodki vedno tudi nekoliko splošno izobraževalni.
Pri Prevodnem Prangerju pa smo se vedno odločali za prevode iz jezikov, ki imajo pri nas močno zaledje. Letos je to angleščina, ki je sploh najbolj razširjena, lani pa smo recimo imeli nemščino, ruščino, južnoslovanske jezike in francoščino, torej jezike, za katere je verjetno, da bodo marsikoga pritegnili.
Jasna zasnova festivala Prevodni Pranger
Omenjali sva že jasen koncept festivala, glavni format srečanj so namreč okrogle mize, na katerih imajo aktivni udeleženci vnaprej opredeljene vloge in naloge.
Tako je. Kot sva prej povedali, se pri Prevodnem Prangerju kontinuiteta kaže prav pri formi. Glavna avtorica obeh Prangerjev Urška P. Černe mi je ravno včeraj potrdila, da se pri tej odločitvi ni zgledovala po tujih vzorih ali kaj podobnega. To je povsem njena zasnova, ki jo je medila več kot desetletje in se zdaj torej uporablja pri obeh festivalih, pesniškem in prevajalskem.
Prevodni Pranger poteka podobno kot pesniški Pranger. Urška kot vodja festivala določi selektorja ali selektorico, ki predlaga prevajalca ali prevajalko, čigar delo bi vzeli pod drobnogled. Selektor izbere tudi konkretne knjige, včasih tematsko zamejene. Letos smo tako že imeli pogovor o prevajanju mladinske književnosti, v ponedeljek, 16. novembra, sledi pogovor o prevodih za odrasle. V debato se potem vključi še diskutant s svojim prispevkom, v katerem deli opažanja in mnenja, tudi skozi konkretne primere iz prevoda, seveda pa besedo damo tudi prevajalcu.
Pomembno je, da se ta razprava odvija na kultiviran način, saj si ne želimo prepirov ali hude krvi, ne med selektorjem in diskutantom, še manj v odnosu do prevajalca, ki je nekako res na nežnem prangerju. Upoštevati želimo načela civiliziranega diskurza, kompromisov in tehtnega argumentiranja.
Prevodni Pranger je torej odlična priložnost za urjenje veščin pogovora in argumentacije, ki so danes ob prevladi interneta, anonimnega komentiranja in nenadzorovanih izbruhov, skoraj zapostavljene. To se mi zdi ključno in doslej so bile vse razprave res na visoki ravni. Nikoli nismo imeli zgolj iskanja napak, ampak se tako selektor kot diskutant posvečata višji, makroravni.
Na ta način se odstirajo prevajalske strategije, širši prevajalski problemi in rešitve, ki so zelo informativni tako za strokovno kot za ljubiteljsko javnost. O tem je v slovenskem prostoru po mojem premalo govora. Tudi prevodna kritika je pogosto samo na nivoju posameznih besed ali fraz. Kar je najbolj zanimivo in najbolje kaže na vse razsežnosti prevajalskega dela, so prav makrostrategije, ki zanimajo tudi splošno javnost.
Urjenje veščin prevodne kritike
Torej nikakor ne gre za tisti bolj negativni vidik kritike kot kritizerstva in iskanja pomanjkljivosti vse povprek, ampak je to res dostojna, argumentirana in poglobljena diskusija, prevodna kritika, ki jo je treba nenehno razvijati in graditi.
Ja, v Sloveniji pogosto slišimo, da bi potrebovali prevodno kritiko. Dejansko pa smo majhna prevodna skupnost, res se praktično vsi poznamo med sabo. Sama recimo poznam marsikoga, ki prevaja v mojih delovnih jezikih, za angleščino seveda ne vseh, ampak recimo za švedščino poznam vse prevajalce in drugi poznajo mene.
Tukaj lahko nastane problem, saj se ob prevodni kritiki, ki ni zgolj in samo pozitivna, lahko prevajalec užali, je prizadet. To, da se poznamo med sabo, res ni najbolj spodbudno. Potem je tu drug ekstrem, ko gre kritik zaradi rivalstva ali zaradi kakšne zamere na nož, ko gre na nasprotnika z ognjem in mečem, kar pa spet ni konstruktivno.
Zato se mi zdi dragoceno, da je Prevodni Pranger kljub imenu posvečen širšim pristopom pri prevajanju, kar je zanimivo tako za splošno kot za strokovno javnost, ki se iz teh poglobljenih razprav lahko veliko nauči.
Res je. Selektorji in diskutanti seveda preberejo vse knjige, tako original kot prevod, in iščejo konkretne primere, s katerimi utemeljijo določena opažanja. Vse to zahteva poglobitev v knjigo, prinese pa veliko koristi. Prav zadnjič sem razmišljala, kako fascinantno je, koliko mehanizmov se sproži, da prevajalec pride od originala do prevoda, pa čeprav se original mogoče sploh ne zdi težek.
Včasih ko bereš besedilo, recimo v angleščini, se morda kje vprašaš, kako bi pa to prenesli v slovenščino, na primer kulturno-specifične posebnosti, sleng ali kaj podobnega. Ko pa potem bereš prevod in opazuješ, kako se je izvirnika lotil prevajalec in ga poslovenil, postanejo vsi ti procesi še bolj očitni. Koliko vidikov je treba upoštevati, od nabora besed do skladnje, pogosto je treba veliko spreminjati, da besedilo dobro zaživi v slovenščini.
To se mi zdi zelo dobro poudariti, ko govorimo o prevajalskem poklicu. Pogosto slišimo, da je najboljši prevod tisti, pri katerem je prevajalec neviden, kjer niti ne pomisliš na to, da bereš prevod. To gotovo drži, ampak poudariti je treba, da tak »neviden« prevod ne nastane kar tako. Preden prevajalec pride do formulacije, ki deluje na ta način, se zgodi vrsta odločitev v nekem postopku, o katerem širša javnost verjetno zelo malo ve.
Prevodi in prevajanje na “prangerju”?
V resnici pri prevajanju nič ne poteka samodejno, ampak gre pogosto za premišljene odločitve. Kako pa se potem prevajalci na Prevodnem Prangerju odzivajo na takšno »seciranje« prevodov?
Vsak prevajalec je seveda živčen, že ime festivala je malo zastrašujoče, četudi med vrsticami opozarja, da bo pri pristopu potrebna nežnost, ampak doslej se res še nikoli ni zgodilo, da bi bila izkušnja za koga travmatična. Nihče nikogar ne napada, daleč od tega. Kljub velikemu adrenalinu je za prevajalce ta izkušnja dobrodošla.
Pri Prevodnem Prangerju so v ospredju prav prevodi in prevajanje. Prej ste razložili, kako se na razprave pripravijo aktivni udeleženci. Kaj pa publika? Kakšni so njihovi odzivi?
Na osnovi lanske izkušnje, ko smo lahko izvedli festival v Lutkovnem gledališču Maribor pred avditorijem in potem z manjšo zakusko, so bili odzivi res dobri. Seveda so na dogodek prišli ljudje, ki jih to področje zanima. Če so se pojavile kakšne polemike, so bili morda še bolj navdušeni.
Vsak bralec si vedno izoblikuje neko predstavo o tem, kaj je dober prevod, kaj ni, kakšna rešitev je dobra v nekem primeru, pogosto beseda da besedo. Res je bilo lani neverjetno. Festival je očitno tudi dobro izhodišče, saj bralci sami ob branju marsikaj občutijo, pa morda nikoli zares na glas ne govorijo o tem. Na festivalu pa sogovorniki ubesedijo te občutke, misli ali pa ubesedijo točno nasprotje tega, kar bralci začutijo, tako da se bralci res lahko skoncentrirajo na vse te podrobnosti. Kar se mi zdi super, tudi za publiko, tudi številke obiskovalcev in gledalcev pričajo o tem, da je to dobrodošlo.nj
Prevodi in prevajanje pod žarometi
Vsekakor pa s tem dogodkom prispevamo k večji vidnosti prevajalskega poklica, saj so tu prav prevajalci pod žarometi.
Ja, to je pomembno. Sicer se stvari počasi spreminjajo, zdaj je ob subvencioniranih knjigah obvezno navesti tudi ime in nekaj podatkov o prevajalcu, česar v preteklosti nismo imeli. Tudi DSKP si prizadeva za to in opozarja založbe, da morajo pri informacijah o izdanih knjigah poleg naslova in avtorja navajati tudi prevajalko ali prevajalca.
To so poskusi, da bi bolj izpostavili delo prevajalca. Konec koncev knjiga v drugem jeziku v veliki meri stoji in pade s prevajalcem. Če je prevod slab, je vprašanje, ali bo knjiga doživela tako odmevnost, kot jo je original. Prevajalec lahko knjigo uniči, lahko pa ji da še dodatno vrednost.
Za zaključek pa morda še malo bolj osebno vprašanje. Kot prevajalka se pogosto pojavljate na različnih literarnih večerih, prevodoslovnih in prevajalskih dogodkih, aktivni ste v Društvu slovenskih književnih prevajalcev in drugod – zakaj se vam zdi to pomembno, čeprav velja prevajalski poklic za bolj samotarskega?
Naj se sliši še tako patetično, je to del našega poslanstva. S svojim delom prevajalci odstiramo svetove, ki bi sicer ostali neznani, zlasti ko gre za jezike, ki so manj razširjeni kot angleščina. Pa tudi pri angleščini je treba povedati, da je velika razlika med razumevanjem za silo, torej da približno veš, za kaj gre, in med dejanskim razumevanjem vseh nians.
Menim, da ima prevajalec tudi dolžnost do kultur, ki jih predstavlja, in je zato njegova dolžnost, da čim več o tem deli z drugimi. Da opozarja na različne vidike prevajanja, ki morda niso tako očitni, transparentni in zaradi katerih je prevajanje tako zahtevna stvar.
Nastopi na dogodkih, predavanja in podobno pa lahko prevajalskim kolegom dajejo dodatno gorivo za nadaljnje mojstrenje prevodov. Zato menim, da je prav, da človek ne tišči svojih izkušenj pod mernik, ampak jih poskuša čim bolj razpršiti med zainteresirano publiko, ki bo v tem primeru tudi čedalje bolj naraščala.
Pridruži se v Zoomu (povezava) Oglej si dogodek v živo na Facebooku
