Mit št. 1: Vsak, ki govori tuj jezik, zna prevajati.
Morda ste se že kdaj lotili prevajanja kakšnega krajšega besedila. Zdelo se je, da bo šlo gladko, pa se je hitro nekje zataknilo. Uporabimo primerjavo: pri učenju tujega jezika si v glavi ustvarimo »predal«, v katerega shranimo usvojeno znanje. Ko ga tekoče govorimo, v resnici črpamo iz tega miselnega predala, kjer so celotno besedišče, slovnica, besedni vrstni red in preostale pritikline tega jezika.
Prevajanje pa je druga vrsta miselne operacije – ne črpamo le iz enega predala, temveč imamo odprta dva predala naenkrat z različno zloženimi stvarmi, ki jih moramo pravilno razporediti v pare. To je veščina, ki jo prevajalci pilimo od študentskih let naprej. To torej razloži, zakaj vam ni šlo. Če pa vam je uspelo, imate doma gotovo vse zgledno pospravljeno!
Mit št. 2: Delamo v zadimljenih sobanah, polnih tipkajočih naočnikov in očalnikov.
Malo za šalo, malo zares. Morda je v preteklosti skupina prevajalcev v neki agenciji res delala v istem prostoru, obdanem z nepreglednimi policami zajetnih bukev. A le v nekaj desetletjih se je vse to spremenilo.
Če so bili včasih prevajalci večinoma zaposleni v prevajalski agenciji ali podjetjih, smo danes v veliki večini samostojni podjetniki in zelo redko delamo le za enega naročnika. Poleg tega nam tehnologija omogoča, da nam niti v primeru skupnih projektov z več prevajalci ni treba biti fizično v istem prostoru in lahko delamo v pižami. Res pa je, da po letih buljenja v računalniški zaslon človek pogosto potrebuje očala.
Mit št. 3: Obstaja le en pravilen prevod besedila.
Jezik je tako kompleksen sistem, da ne moremo reči, da je le ena različica prevoda pravilna (pa če bi še tako radi, da bi bilo to res). Kot pravi pregovor: »Sto ljudi, sto čudi.« Kot imajo vsake oči svojega »malarja«, je tudi pri jeziku veliko odvisno od značaja prevajalca, njegovih izkušenj, spretnosti, prepričanj. Strokovnjaki v jezikovnih poklicih vsekakor poskušamo slediti načelom dobrega sloga, slovničnim pravilom, posebnostim besedilne vrste, kontekstu … A prevajanje ni matematika – ni le ene pravilne rešitve.
Mit št. 4: Za slab prevod je vedno kriv prevajalec.
Preberemo besedilo tujega avtorja, ki se nam zdi zanič. »Le kdo je to prevedel?« Pa je res težava (samo) v prevodu? V procesu prevoda je vrsta dejavnikov, na katere prevajalci žal nimamo vpliva. Lahko je kriva slaba komunikacija med naročnikom in prevajalcem (preberite več tukaj), prekratek rok ali se naročniki samoiniciativno lotijo spreminjanja prevoda, ne da bi o tem obvestili prevajalca.
Ne pozabimo tudi, da je lahko že izhodiščno besedilo, ki ga prevajalci dobimo v prevod, no, manj optimalno v smislu kakovosti … Prevajalci nismo čarovniki in lahko le do neke mere izpilimo izhodiščno besedilo v sprejemljiv prevod. Skratka – prevajanje je proces, pri katerem morata za dober izdelek svoje dobro opraviti tako avtor besedila/naročnik kot prevajalec, vse pa je lažje, če se med njima vzpostavi sodelovanje in zaupanje.
Mit št. 5: Poznamo vse besede jezika, v katerega prevajamo.
»Ti si prevajalka – kako se že reče beloglavemu jastrebu po angleško?« Se sliši znano, kajne? Če sogovornica ni ravno strastna ljubiteljica ornitologije, je malo verjetno, da bo stresla odgovor iz rokava, pa čeprav je prevajalka. Ali pa je zelo utrujena.
Strokovnjaki v jezikovnih poklicih ne gulimo študijskih klopi, da bi si zapomnili vse besede v tujem jeziku, temveč da bi se naučili, kje poiskati besedo in kako presoditi, ali je ustrezna.
Živa Malovrh
Jezikovne storitve Malovrh Tiran
