Amalija Maček je na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani zaposlena že od leta 2001. Poučuje predvsem prevajanje iz nemškega jezika v slovenščino in konsekutivno ter simultano tolmačenje. Od leta 2008 koordinira magistrski študij tolmačenja. Je tudi skrbnica strokovnega izpopolnjevanja tolmačev za sodišča in urade, ki ga sedaj fakulteta izvaja dve leti. Sicer je tudi akreditirana konferenčna tolmačka, kar pomeni, da je opravila izpite v Bruslju, da lahko tolmači tudi za inštitucije Evropske unije. Še dlje, kot je zaposlena na fakulteti, pa deluje tudi kot književna prevajalka, torej prevaja znanstvena in literarna dela.
Amalija Maček nam je odgovorila na nekaj vprašanj v povezavi s svojimi izkušnjami in delom.
Nam lahko poveste, kje vse dela tolmač in kako poteka njegovo delo?
Tolmačenj je več vrst. Obstaja skupnostno tolmačenje, ki se vse bolj uveljavlja. Pri tej vrsti spremljamo ljudi na njihovih poteh do uradov, v azilnem domu, pri zdravniku. To je področje, ki se najbolj hitro razvija in ki je po mojem mnenju najbolj neposredno koristno za širšo družbo. So pa to večinoma jeziki, ki jih na našem oddelku zaenkrat še ne poučujemo. V Evropi so trenutno velike potrebe po arabskem jeziku, jezikih farsi, dari, paštu in afriških jezikih. Mislim, da je to zelo pomembno področje, ki še ni dovolj urejeno, tudi tolmači niso dovolj šolani in zaščiteni.
Drugo področje je sodno tolmačenje, ki je bolj urejeno. Potreben je certifikat države, torej Ministrstva za pravosodje. Tukaj smo uvedli tudi program izobraževanja, da bi bodoče sodne tolmače bolje pripravili na njihovo delo.
Potem pa imamo tu še konferenčno tolmačenje, ki zahteva poseben študij in posebne kvalifikacije. Gre predvsem za simultano tolmačenje, kjer določeno vlogo igra talent in določeno vlogo kakovosten študij. Zelo smo veseli, da se naš študij uvršča v sam vrh, med peščico najboljših univerz na tem področju, saj smo člani združenja EMCI. Naši diplomanti po izkušnjah težijo k temu, da bi naredili akreditacijo v Bruslju, marsikdo se tudi preseli v Bruselj.
Drugače pa izkušnje kažejo, da se naši tolmači zelo hitro znajdejo tudi na prostem trgu, kjer pa nikoli ne delajo po dumpinških cenah, ampak se držijo neke poklicne etike, ne spuščajo cen in če vidijo, da ni dela zanje kot tolmače, se raje uveljavijo na kakšnem drugem področju in so tam izredno uspešni. Naši bivši študentje so menedžerji, diplomati, turistični vodiči … V raznoraznih službah se zelo dobro znajdejo. Imamo pa tudi manjši slovenski trg za konferenčne tolmače. Profesionalni konferenčni tolmači se združujejo v Združenju konferenčnih tolmačev Slovenije in si poskušamo med seboj pomagati in biti kolegialni drug do drugega.
Marsikdo ne ve, kakšna je razlika med prevajalcem in tolmačem. Nam lahko poveste o tem?
To se žal dogaja zelo pogosto. Torej, najbolj preprosta definicija je, da je tolmačenje ustno prevajanje, čeprav to mogoče ne drži v čisto vseh primerih. Poznamo tudi primere tolmačenja na pogled, kjer imamo besedilo in ga pretolmačimo v govor, pa tudi obratno: tolmačenje, pri katerem slišimo besedilo, ki ga pretolmačimo v tekst, tako da ga zelo na hitro pretipkamo. Tako da gre za zelo hitro prevajanje iz enega medija v drugega, iz enega jezika v drugega. Namenjeno je predvsem razumevanju med različnimi strankami. Torej je nekoliko drugačno kot prevajanje pisnih dokumentov, kjer imamo čas, da lahko kaj preverimo na spletu in v slovarjih. Tolmačenje pa gre zelo hitro.
Glede na to, da ste omenili, da se ukvarjate tako z literarnim prevajanjem kot s tolmačenjem, nam lahko poveste, kako bi primerjali oba poklica v vašem zasebnem življenju?
Meni sta oba poklica zelo ljuba. Konferenčno tolmačenje na najvišji ravni seveda pomeni adrenalin, čisti adrenalin. Kot tolmač se srečuješ vedno z novimi temami, vsak dan je drugačen, srečuješ zelo zanimive in zelo izobražene ljudi, tako med kolegi tolmači kot tudi med strankami, za katere tolmačiš, to so lahko politiki, znanstveniki, kulturniki na najvišji ravni. In seveda je lepo spoznati te ljudi in biti del te skupnosti. Tako da je to tudi neko druženje, ne samo poklicno delo. Seveda tolmačenje tudi omogoča preživetje v večji meri kot prevajanje knjig, ki je povsem nedonosen posel, in mislim, da redkokdo lahko dejansko od tega živi.
Zame je to res bolj občasna dejavnost, recimo ena knjiga na leto, ki si jo sama izberem in jo imam rada. Imam to srečo, da lahko založbam predlagam, kaj bi rada prevajala. Prevajanje literature je vsekakor samotno delo. Jaz ga po navadi opravljam ponoči, ko je mir. Je neke vrste umetniško delo, mislim, da se premalo izpostavlja, da smo literarni prevajalci tudi umetniki, ne samo nekdo, ki pretipka knjigo.
Rekla bi, da je v obeh poklicih ogromno kreativnosti. Za konferenčne tolmače se včasih reče, da so papagaji, ki samo ponavljajo, kar je nekdo drug rekel, ampak temu nikakor ni tako. Najti moraš ustrezen ton, ustrezne fraze in idiomatiko, da povzameš enako sporočilo na enak način. Tako da mislim, da si ta dva poklica lahko celo pomagata. Hitreje kot znaš tolmačiti, hitreje boš tudi našel rešitve pri literarnem prevajanju. Slednje pa ti da občutek za slog in različne registre v jeziku in lahko hitreje zaznaš slogovno zaznamovanost in ironijo, kar ti pomaga tudi pri tolmačenju.
Kakšne pa so lastnosti dobrega tolmača?
Od nekdaj poteka razprava o tem, ali se tolmač rodi ali naredi, torej v angleščini born or made. Mislim, da je v veliki meri pomembna predispozicija. Pri simultanem tolmačenju je tako, da so nekateri odraščali dvojezično, pa kljub temu niso simultani tolmači in ne morejo biti, ker jim v možganih ne deluje ta hitri preskok.
Mislim, da gre za posebno predispozicijo, način razmišljanja, sposobnosti, da lahko poslušaš in govoriš hkrati, po drugi strani pa je to seveda tudi rezultat šolanja. To je kot šport, obrt, kjer je potrebna samo vaja, vaja, vaja in kilometrina. Vsekakor mora tolmač najprej zelo dobro obvladati svoj materni jezik in na res visoki ravni poznati terminologijo z različnih področij, se ves čas izobraževati, saj se tudi slovenščina spreminja. Z novo tehnologijo, z novo politiko, z Evropsko unijo se spreminja sama terminologija v slovenščini.
Pomembno je res dobro znanje vsaj dveh tujih jezikov. V večjih kabinah, kot rečemo, imajo tolmači tudi po pet tujih jezikov, ki jih odlično obvladajo. Ves čas moraš spremljati tudi, kaj se dogaja na političnem področju v tistih državah, ki jih pokriva tvoj jezik, na primer za nemščino v Nemčiji in v Avstriji kot članicah Evropske unije, pa tudi o Švici je dobro kaj vedeti. Ves čas moraš spremljati politiko in kulturo teh držav, iz katerih jezikov tolmačiš. Po navadi so tolmači zelo radovedna bitja, ki rada berejo časopis, spremljajo poročila in jih zanimajo različna področja. Ta radovednost je temeljna.
Po drugi strani pa morajo biti tolmači neka nenavadna mešanica poguma, saj stojiš pred publiko in si zelo izpostavljen, po drugi strani moraš biti malo igralca, moraš se pretvarjati, da ni težko, čeprav ti je, po tretji strani pa ne smeš biti preveč rad v soju žarometov. Do neke mere moraš biti ponižen, ker ne smeš dodati nobenih svojih misli, moraš povedati natanko to, kar je nekdo rekel, tudi če se s tem ne strinjaš, se moraš umakniti v ozadje. Pri simultanem tolmačenju si res njihov glas. Nekateri celo mislijo, da si kar »skrit v slušalkah« in »del opreme«. Tako da so različne lastnosti, ki jih mora imeti dober tolmač.
Ali bi nam lahko zaupali kakšno zabavno ali zanimivo izkušnjo, ki se vam je zgodila, ko ste delali kot tolmačka?
Mogoče je bila ta res zanimiva. Nisem še imela izpita, da bi tolmačila iz angleščine v slovenščino, ker tega nisem študirala in sem šele letos naredila ta izpit. Ko je bilo trojno predsedovanje na Portugalskem leta 2007, sem morala po sili razmer tolmačiti ne samo iz nemščine, ampak tudi iz angleščine v slovenščino. V dvorano je prišel pevec Bob Geldof. Govorili so o tem, da afriški delavci, ki delajo v Evropi, pošiljajo denar nazaj v Afriko in da se velik del tega denarja izgubi, ker ga banke vzamejo za transfer. Nisem bila vajena tolmačiti iz angleščine, takoj na začetku pa je Bob Geldof začel energično zmerjati bankirje in govoriti o tem, da je papagaj že zdavnaj mrtev. Šalo sem prevedla dobesedno, a sem dvomila, ali sem sploh slišala pravilno. Šele pozneje sem dojela, da se nanaša na skeč Dead Parrot Montyja Pythona.
Zgodil pa se mi je še en tak dogodek, zaradi katerega pravijo, da mora tolmač vedno spremljati dogajanje v časopisih. V Bruslju je na zelo resnem sestanku predsedujoči rekel, da tisti dan ni dobro, da Portugalec in Anglež sedita blizu drug drugega. Razmišljala sem, kaj se je zgodilo na diplomatski ravni, potem pa smo ugotovili, da gre za nogomet, kjer sta se prejšnji večer spopadli ti dve državi. Vedno nas lahko kaj preseneti.
Ker poučujete na oddelku za prevajalstvu, me zanima, kakšne težave pa imajo študentje tolmačenja in kaj je njim najtežje?
Mislim, da je to zelo individualno in da se pri tem študiju vsak nekaj nauči. Nekateri morajo delati na slovenščini, nekateri na tem, da lahko zdržijo stres, nekateri morajo še izboljšati svoje znanje tujih jezikov. Mislim, da ima vsak študent svojo agendo in svoje naloge in tudi mi jim zelo individualno dajemo povratne informacije. Je zelo odvisno od vsakega posameznega študenta. Niti dva ne pretolmačita enako istega govora in nimata enakih težav. Načeloma pa tudi zelo skrbno izberemo kandidate, da se potem lepo razvijajo.
