Najbolje, da kar takoj razjasnimo dilemo: ne, prevajalec in tolmač ne opravljata istega poklica. Oba se resno ukvarjata z jezikom in poskrbita, da ljudje razumejo besedilo, ki izvorno ni v tistem jeziku, ki ga govorijo. Oba sta medjezikovna in medkulturna posrednika, glavna razlika med poklicema pa je ta, da prevajalec iz enega jezika v drugega prenaša zapisano besedilo, tolmač pa govorjeno.
Čeprav imata poklica veliko skupnega in najdemo osebe, ki se ukvarjajo tako s prevajanjem kot s tolmačenjem, se dejavnosti v nekaj vidikih precej razlikujeta. Prevajalci – ki debelih knjig dandanes nič več ne prevajajo na roke ob svečah – običajno sedijo pred računalnikom in besedilo prevajajo s številnimi jezikovnimi priročniki, pa tudi s programi, ki jim delo olajšajo in ga pospešijo. Če se znajdejo pred zagato, bodisi pomensko ali jezikovno, lahko odgovor poiščejo na svetovnem spletu, se pozanimajo pri strokovnjakih ali uporabijo druge vire. Četudi se morajo držati postavljenih rokov za oddajo, imajo časa za razmislek in posvetovanje o prevajalskih rešitvah kar nekaj. Če jim določen del besedila povzroča težave, ga lahko začasno preskočijo in se k njemu vrnejo pozneje. Ko s prevodom zaključijo, ga lahko preberejo še enkrat in popravijo še zadnje napake. Da imajo na voljo kar nekaj časa in virov, se zavedajo tudi naročniki, ki jim zato ne dopuščajo nobenih napak. Paziti morajo seveda tudi na slovnico in na zahtevano obliko besedila.
Tolmači po drugi strani – tudi njihovo delo je danes močno povezano s tehnološkimi orodji – se morajo na situacijo odzivati hitro. Če tolmačijo konsekutivno, si zapomnijo nekajminutne dele besedila, ki jih pretolmačijo v drug jezik. Pomagajo si sicer lahko z zapiski, vendar imajo za to zelo malo časa, zato morajo imeti dober kratkoročni spomin. Če tolmačijo simultano, pa vse skupaj poteka še toliko hitreje. Tolmači, ki so običajno v kabinah, morajo namreč hkrati poslušati govorca, v glavi sporočilo prenesti v drug jezik, nato tvoriti lepo oblikovano poved, a hkrati poslušati, kaj govorec govori za vnaprej in si to zapomniti. Simultani tolmač mora torej dobro obvladovati stres, imeti dober trenutni spomin in seveda imeti dobre retorične sposobnosti. Ker je takšno tolmačenje zelo naporno, ga ne more opravljati dolgo časa. Navadno ima ob sebi kolega, ki mu na primer pomaga z zapisovanjem številk, če si jih sam ne uspe zapomniti.
Tolmači se pogosto pojavljajo na javnih dogodkih, zato se morajo znati primerno vesti in biti pripravljeni biti v družbi ljudi. Prevajalci se načeloma človeškim stikom lažje izogibajo, saj svoje delo pogosto opravljajo na računalniku, zato se včasih pošalimo, da lahko delajo tudi v pižami.
Pravijo, da je za izbiro med poklicema pomembna tudi osebnost posameznika. Prevajalci so pogosto perfekcionisti. Lahko se zataknejo v eno samo besedo in se z njo ukvarjajo, dokler niso povsem zadovoljni s prevodom. Tolmač za to nima časa. Tudi če bi lahko izbral boljšo besedo, je pomembno, da se odziva hitro in ohrani mirno kri.
Med prevajalcem in tolmačem torej vsekakor obstaja razlika. Zdaj, ko jo poznate, le podučite svojega prijatelja, ko bo želel napisati: »Iščemo osebo za ustno prevajanje.«
