Tolmači, prevajalci, lektorji in drugi jezikovni poklici imamo nekaj skupnega – bolj nam ležijo besede kot številke. Nekateri so sicer bolj nadarjeni, sistematični, imajo preglednice in morda celo čudežne programe, ki jim olajšajo obračun opravljenega dela, opravljeno delo takoj vnesejo vanje ali celo izstavijo račun, tako da kasneje ne bo skrbi.
Druge pa nas vsakič stisne v želodcu, kadar je treba obračunati obsežen projekt, izdati mesečni račun za več različnih projektov pri isti stranki ipd. Mrzlično brskamo po mejlih in preverjamo, kaj vse smo oddali v preteklem mesecu, skrbno preverimo, da nismo pozabili nobenega tolmačenja ali drugega dela, za katerega lahko izstavimo račun, vse skupaj pošljemo strankam in računovodkinji ter upamo, da ne bo ta spet ugotovila, da imata dva računa isto številko, da nam Excel ni pravilno izračunal končne vsote (ker smo pozabili označiti vse postavke) itd.
In ko si ravno oddahnemo, da je vse, kot mora biti, prileti novo sporočilo stranke – PROSIMO ZA PONUDBO. Ojej, pa smo spet tam. Kakšno ceno naj postavim? To je vendar stalna stranka, morda uboga stranka, ki nujno potrebuje dokument, pa nima veliko denarja, ali pa nova stranka ali ne več tako nova stranka, prijazna stranka, sitna stranka, agencija. Kakšno ceno naj torej postavim? Ah, bom kar tisto kot vedno, čeprav je nisem spremenil(a) že … koliko (deset) let.
Kolektivni strah pred postavitvijo dostojnih cen?
Od kod ta kolektivni strah pred postavitvijo dostojnih cen in zvišanjem cen/tarif? Ničkolikokrat sem slišala argument, da tega pa trg ne bo prenesel – in to v času debelih krav. Zakaj pa prav mi to prenašamo? Saj smo tudi del trga. Torej se postavimo zase! Ne zato, da bomo obogateli, temveč da bomo lahko dostojno živeli, šli v miru na dopust brez računalnika in se nam ne bo podrl svet, ko bomo za en teden (ali dva ali tri) obležali. Da bomo lahko brez slabe vesti (do našega tekočega računa) zavrnili delo, ki bi pomenilo, da bomo morali delati ponoči, da bomo lahko ujeli rok. Pa ne mislim samo ponoči, ker morda takrat raje delamo, temveč ponoči po desetih urah za računalnikom čez dan.
Vsi, ki se ukvarjamo z jezikovnimi poklici, se moramo naučiti, koliko smo vredni, in to zagovarjati. Če kdo, ki je redno zaposlen, tega ne razume, mu moramo to večkrat razložiti. Naučiti se moramo sprejeti toliko dela in ga tako ovrednotiti, da je dovolj časa za družino, prosti čas, hobije in še kaj, ter da kljub temu lahko finančno preživimo (tudi po upokojitvi). Zato moramo znati ovrednotiti svoj delovni čas, vanj vključiti tudi vse administrativno delo, in to znati zagovarjati.
Ste vedeli, da se je po podatkih SURS-a povprečna mesečna bruto plača na zaposlenega v preteklih desetih letih dvignila za okoli 30 %? To pomeni, da bi, če bi temu sledili, za stran prevoda, za katero smo leta 2012 zaračunali 20 EUR, danes morali zaračunati 26 EUR, za stran lekture namesto 6 EUR (koliko lektorjev sploh toliko računa?) 7,8 EUR in za celodnevno tolmačenje namesto 450 EUR kar 585 EUR. Pa jih?
Inflacija – tudi pri naših tarifah?
Trenutno se cene zvišujejo povsod okoli nas. Ste že zvišali svoje? In če niste, kako boste preživeli v splošni krizi, ki jo tako glasno napovedujejo, ko bodo cene življenjskih potrebščin ostale na že zelo zvišani ravni, morda celo še malo zrasle? Boste še malo več delali? Ali malo manj jedli? Kajti takrat cen zagotovo ne boste mogli zvišati.
Premagajmo ta kolektivni strah in se naučimo postaviti se zase! Za pomoč se lahko obrnemo na stanovska združenja, ki svetujejo, kako zagovarjati ceno pri stranki. Ali pa se prijavimo na delavnico Julie Poger Know your worth. Kajti, ko bomo znali sami ceniti svoje delo, zdravje in prosti čas, tudi številke, računi in ponudbe ne bodo več tak bavbav.
P.S.: Za lekturo tega besedila sem plačala 13,4 EUR. Pa bi jih z veseljem tudi 15. Ker cenim delo kolegice.
Jana Veber je konferenčna tolmačka, akreditirana za delo pri institucijah EU (tolmači v nemščino in iz nemščine v slovenščino, pa tudi iz angleščine in hrvaščine v slovenščino), in sodna tolmačka za nemški jezik. Pred kratkim je zaključila dolgoletno udejstvovanje v upravnem odboru Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije, vendar še vedno ostaja ponosna članica, tako kot je tudi članica mednarodnega združenja konferenčnih tolmačev AIIC, nemškega združenja VKD/BDÜ in slovenskega DPTS.
