31. oktober kot dan reformacije uradno praznujemo le tri države sveta – Nemčija (ali natančneje nekatere nemške dežele), Čile in Slovenija. Kaj je razlog, da se država z manj kot odstotkom protestantskega prebivalstva spominja Lutrovega “pribijanja” tez? Odgovor na to vprašanje se skriva v delovanju mož, ki so po tem temeljnem prelomu ustvarjali naš jezik. Jezikovni ustvarjalci 16. stoletja.
Zakaj sploh slovensko?
Kot izhodišče je dobro premisliti, zakaj se je v drugi polovici 16. stoletja sploh “rodil” slovenski knjižni jezik – naš jezik. Razlago lahko povežemo s temeljno usmeritvijo protestantske doktrine, ki vernika spodbuja, da sam prebira, proučuje in razvozlava pomene Božje besede, zapisane v Svetem pismu. Po načelu “sola scriptura” se je branje Biblije postavilo v središče življenja vernega kristjana, ki pa je, preden bi lahko razumel posredovani pomen, seveda moral razumeti – jezik. Tako se je pojavila potreba po prevajanju temeljnih besedil v jezike preprostega ljudstva, kar je vodilo v vsesplošen literarni in širše kulturni razvoj tudi na področju slovenskih dežel.
Kako zahteven je bil ta prehod k rabi slovenskega jezika, nam živo predstavi Trubarjeva misel v predgovoru h Katekizmu (1550): “In ne vznemirjaj se, če se ti bo najprej zdelo kaj nenavadno in težko, pač pa beri in piši v tem jeziku, kakor sem nekaj časa sam delal. Šele tedaj boš začutil in kmalu videl in spoznal, da se tudi ta naš jezik da lepo pisati in brati.” (Trubar: Katekizem – v sodobni knjižni slovenščini)
Ki je “lubil” Slovence
Prvi od trojice ključnih ustvarjalcev slovenskega jezika 16. stoletja je Primož Trubar, ki ga poznamo zlasti kot avtorja Katekizma in Abecednika, prvih slovenskih knjig. Čas in prostor, v katera je posredoval svoja prvenca, sta bila z vidika knjižnega trga popolnoma nerazvita, kar pa ni ustavilo odločnega Trubarja pri njegovem protestantskem projektu. V 3- do 5-odstotno pismenih slovenskih deželah je z angažiranjem mecenov uspešno širil protestantske knjige med preprostimi ljudmi, ki jih je prvi tudi toplo nagovarjal kot “lube Slovence”.
Kakšno naravo je moral imeti prvi snovalec knjižne slovenščine, da mu je uspelo? “Primož Trubar je bil kot nek tank, ki je ril skozi neprehodno džunglo,” je v pogovoru povzel strokovnjak za slovenske protestantske pisce dr. Kozma Ahačič.
Ki je bil “čudežni deček”
Drugi v vrsti najzaslužnejših za razvoj slovenskega jezika je gotovo Jurij Dalmatin.
Zaradi svoje nadarjenosti imenovan kar “čudežni deček slovenskega protestantizma”, poznan pa zlasti kot prevajalec prve izdaje Svetega pisma v slovenščini (1584). Njegov potencial je kot domači učitelj opazil Adam Bohorič, ki mu je kasneje pomagal pri pridobivanju finančnih sredstev in ga tudi sicer usmerjal pri študiju in prevajalski dejavnosti. Da ne bi v tujini izgubil izraznih zmožnosti v domačem jeziku, se je, kot piše sam, “potrudil ter poleg filozofskega ter teološkega študija pridno poglabljal znanje slovenskega jezika”. Tako je bil zmožen slovenskim deželam kot 14. na svetu zagotoviti celoten prevod Biblije, s čimer je slovenščina dobila potrditev kot jezik, s katerim je mogoče posredovati najkompleksnejše misli Zahodne civilizacije.
Ki je zapolnil proste zimske urice
Kot tretjega jezikovnega ustvarjalca 16. stoletja omenjamo Adama Bohoriča, ki je v skupini protestantskih piscev skrbel za slovnično, torej ožje jezikoslovno razsežnost knjižne produkcije. Avtor slovnice Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae, 1584) in utemeljitelj bohoričice je bil tudi glasbeno izobražen – med drugim je vodil cerkveno petje –, pisal je pesmi, kot njegovo izstopajočo značajsko potezo pa se največkrat omenja skromnost.
Ravno letos mineva 500 let od rojstva tega prvega slovničarja, kar v okviru t. i. Bohoričevega leta z različnimi dogodki praznujejo posebej v Krškem, bližnjem mestu rojstne Brestanice.
31. oktobra torej zaradi izjemnega razvojnega zagona, ki so ga sprožili našteti in nešteti drugi jezikovni ustvarjalci, praznuje tudi naš jezik, slovenski knjižni jezik. Z njim pa tudi vsi njegovi gojitelji, negovalci, razvijalci, opisovalci in ljubitelji. Praznujmo s slovenščino!
