Avdiovizualno prevajanje 2. del: Vse o sinhronizaciji
Prižgete si animiran film. Na zaslonu zagledate slavno Pixarjevo lučko, ki poskakuje po črki i. Risanka zagotovo ni slovenska. Prikažejo se prvi kadri, pričakujete angleščino, nakar nenadoma zaslišite slovenske igralce. Nenavadno, kajne? Takšni predelavi filma rečemo sinhronizacija. Pri nas sinhronizacijo uporabljamo skoraj izključno za otroške risanke in filme, drugod po Evropi pa postopek uporabljajo za vse filme in oddaje. Kaj torej sploh je sinhronizacija in kakšno vlogo ima pri tem prevajalec?
Začetki sinhronizacije
Sinhronizacija je poleg podnaslavljanja del avdiovizualnega prevajanja. Medtem ko je pri podnaslavljanju pomembno ohranjanje originalnega zvoka, je pri sinhronizaciji ravno obratno – originalen zvok se nadomesti z zvokom v domačem jeziku. Začetki sinhronizacije segajo v 30. leta 20. stoletja, v čas, ko se je pojavil zvočni film. Z zvokom je nastopila jezikovna ovira, ki je otežila izvažanje hollywoodskih filmov. Da bi oviro premostili, so se filmski ustvarjalci posluževali različnih načinov avdiovizualnega prevajanja. Začeli so snemati filme v različnih jezikovih zasedbah. Torej je nastal film v angleščini z eno zasedbo, nato v francoščini z drugo in tako dalje. Samo predstavljajte si, kakšne stroške so imeli filmski studii.
Vrste sinhronizacije
Poznamo več vrst sinhronizacije in vsaka je po svoje zahtevna za prevajalca. Pri vseh pa je pomembno, da se prevod ujema z registrom izvirnega govora. Najpogostejša oblika sinhronizacije je sinhronizacija usta na usta ali lip-sync dubbing. Ta je tudi najzahtevnejša za prevajalca, saj mora paziti, da se samoglasniki in soglasniki, ki so najbolj vidni na platnu, ujemajo z govorom igralca, ki sinhronizira film. Čeprav je film preveden vnaprej, prevod velikokrat spreminjajo med samim snemanjem in ga prilagajajo sliki. Pri nas smo takšne sinhronizacije vajeni predvsem pri animiranih filmih, medtem ko pri igranih filmih to deluje nekoliko nenavadno. V Avstriji in predvsem v Nemčiji je večina filmov sinhroniziranih, igralci, ki se ukvarjajo s sinhronizacijo, pa so pravi zvezdniki. En nemški igralec namreč sinhronizira vse vloge določenega hollywoodskega igralca. Tako na primer Christian Brückner že 35 let posoja svoj glas Robertu de Niru, Katrin Fröhlich pa je glas Cameron Diaz. Nemško sinhronizacijo televizijske serije Veliki pokovci si lahko ogledate spodaj.
Druga vrsta sinhronizacije je nasneti glas oziroma nadsihronizacija, v angleščini znana kot voice-over ali half-dubbing. Pri nadsinhronizaciji najprej slišimo original, njegova glasnost se zmanjša in nato zaslišimo prevod. Prevajalec ima pri tem zagotovo lažje delo, saj mu ni treba skrbeti za ujemanje govora in slike. Vseeno pa je treba upoštevati dolžino posnetka, saj ni primerno, da bi bil govor iz prejšnjega kadra slišen še v naslednjem. Takšna sinhronizacija se običajno uporablja za intervjuje in dokumentarne oddaje. V Sloveniji jo zagotovo slišimo na radijskih oddajah, saj so tako intervjuji bolj dinamični. V državah nekdanjega vzhodnega bloka, kot je Poljska, pa nadsinhronizacijo uporabljajo tudi za filme. Na Poljskem celoten film pravzaprav pripoveduje ena oseba, kar je izjemno nenavadno in nekoliko dolgočasno. O tem se lahko prepričate kar sami.
Pripovedovanje ali narration je za prevajalca najlažja oblika sinhronizacije. Najdemo jih predvsem v dokumentarnih oddajah, kjer pripovedovalec ni viden in pripoveduje daljši segment besedila. Prevajalec ima pri tem veliko svobode, a mora vseeno paziti na dolžino besedila in delitev le-tega, saj se mora smiselno ujemati z določenim kadrom.
Naslednja vrsta sinhronizacije je prosti komentar oz. free commentary, ki je nekakšna mešanica med simultanim tolmačenjem in sinhronizacijo. Odličen primer prostega komentarja je Evrovizija. Komentator ima pred seboj prevedeno besedilo (scenarij za voditelje, predstavitve držav in pevcev), okvirno ve, kaj bo povedal, saj imajo vaje, vendar nato v živo prevaja določene izjave voditeljev in nastopajočih.
Zadnja vrsta sinhronizacije je postsinhronizacija oziroma post-synchronisation ali looping. Postsinhronizacija ne zahteva sodelovanja prevajalca, saj gre za znotrajjezikovno sinhronizacijo. Kadar je del govora v filmu slabo slišen, ga igralci v studiu ponovno posnamejo. Ta postopek so pogosto uporabljali v začetku zvočnih filmov, ker mikrofoni še niso bili dovolj razviti in je bil zvok pogosto slab. V filmu Pojmo v dežju je morala Debbie Reynolds ponovno posneti del svojega govora, ker jo je preglasila biserna ogrlica ene izmed igralk.
Postopek sinhronizacije
V Sloveniji deluje več studiev, ki se ukvarjajo s sinhronizacijo. Najbolj znana sta Otroški in mladinski program RTV Slovenija, ki večinoma prevaja risane serije predvajane na televiziji, in Studio Ritem, ki sinhronizira animirane filme za kinematografe. Celoten postopek sinhronizacije se začne, ko studio prejme film oziroma skripto. Besedilo pošljejo v prevod za sinhronizacijo, hkrati pa se naredijo tudi podnapisi. Sledi izbira igralcev ali voice cast, pri čemer je treba upoštevati karakter vloge in karakter igralca, igralčev glasovni register, njegove izkušnje in seveda zahteve tujih producentov.
Ko tuji producenti potrdijo izbiro igralcev, se začne snemanje, ki traja dva ali tri tedne. Sinhronizacija poteka tako: igralci gledajo zaslon, na katerem se predvaja risanka, prek slušalk poslušajo originalni govor in hkrati berejo prevod, pri vsem tem pa morajo paziti, da se govor ujema s sliko. Tuji studii ves čas nadzirajo kakovost sinhronizacije. Nazadnje se sinhronizacijo pošlje v glavni studio v tujino, kjer naredijo glavno montažo. Pri tem pa je vedno prisoten tudi slovenski tonski tehnik.
Čeprav imamo vtis, da je sinhronizacija preprost postopek, temu ni tako. Zahteva veliko dela in sodelovanja strokovnjakov z različnih področij, kot so prevajalci, igralci, režiserji, producenti in še mnogi drugi. Upoštevati je treba sliko in govor ter poskrbeti, da se popolnoma ujemata. Le tako je zagotovljen kakovosten izdelek, ob katerem bodo uživali vsi gledalci, naj bodo mladi ali stari.
