Gledališka lektura v petih dejanjih
Od trenutka, ko se posamezno gledališče odloči uprizoriti dramsko besedilo, do aplavza na premiernem večeru (in dlje?) se skupaj z režijsko zasnovo, dramaturgijo, kostumi, liki, glasbo, lučjo in še čim razvija tudi jezik. Kdo je tisti, ki ga spremlja, usmerja, goji? Čemu posveča posebno pozornost? Na kakšen način sodeluje s soustvarjalci uprizoritve, s kakšnimi pripomočki si pomaga in kako vemo, ali je svoje delo opravil kakovostno? Od prve prebrane besede dramskega besedila do sproščenega spremljanja predstave v zatemnjeni dvorani nas bo popeljal gledališki lektor Mestnega gledališča ljubljanskega Martin Vrtačnik.
Prolog. Kaj počne gledališki lektor?
Delo gledališkega lektorja je v marsičem drugačno od siceršnje lektorske prakse, saj poleg jezika v pisno-vidnem prenosniku (pregled izhodiščnega dramskega besedila) presoja, gnete in brusi jezik tudi v govorno-slušnem prenosniku (sooblikovanje odrskega govora).
Njegova vloga v sodobnem dramskem gledališču je izrazito večplastna, pri čemer nam lektor Mestnega gledališča ljubljanskega Martin Vrtačnik pojasni: »Izraz ›gledališki lektor‹ razumem kot krovno poimenovanje, ki ga nadalje členim na izraz ‘lektor’ in neologizem ›oblikovalec govora‹.«
Lahko bi torej rekli, da je lektor v gledališču nekdo, ki celovito soustvarja jezikovno razsežnost uprizoritve – od začetnih branj do premiernega večera. Z zavedanjem, da je vsak proces ustvarjanja uprizoritve (in vsak lektorski pristop) drugačen, si oglejmo pet »dejanj« na tej poti jezikovno-gledališke kreacije.
Prvo dejanje. Da bo besedilo odrsko ubesedljivo.
Še preden se začnejo vaje, je lektorjevo delo že v polnem razmahu. Najprej mora poskrbeti, da bo dramsko besedilo, ki ga namerava z ekipo uprizoriti, na odru delovalo, zaživelo, se uresničilo. Skratka, da bo besedilo odrsko ubesedljivo. »V procesu nastajanja novih uprizoritev najprej prevzamem vlogo lektorja pisnih besedil. Gre za jezikovne preglede prevodov dram, pri čemer sem posebej pozoren na dejstvo, da bo treba v uprizoritvenem procesu pisno predlogo pretvoriti v govor. Avtorju oziroma prevajalcu besedila na primer svetujem, kako se izogniti težje izgovorljivim soglasniškim sklopom in zapleteni, ›negovorljivi‹ skladnji,« pravi naš sogovornik.
Drugo dejanje. Koncept. Razčlemba. Izhodišče.
Po pregledu zapisa se gledališki lektor prelevi v – najsplošneje rečeno – oblikovalca odrskega govora: »Ko je zapisano besedilo pripravljeno za tisk, začnem sodelovati z režiserjem in dramaturgom, ki praviloma skupaj zasnujeta uprizoritveni koncept. Ta je izhodišče za oblikovanje mojega odrskogovornega koncepta: na razčlembni vaji sem pozoren na dramaturško razčlembo (predstavitev širšega literarnovednega konteksta, povezanega z besedilom) in analizo danih okoliščin (kraj, čas, razredna struktura, značaj in prepričanja posameznega lika …). Šele na podlagi teh informacij lahko izberem obliko govorjenega jezika,« nam pojasni Martin Vrtačnik. Proces je zapleten in pogosto pomeni le najširši okvir, znotraj katerega se giba odrski govor – bo zvrst zborna, knjižna, pogovorna, narečna? Bodo nedoločniki kratki, samoglasniki reducirani, besedni red spremenjen in ekspresivno izrazje nevtralizirano (ali obratno)?
Tretje dejanje. Od mize do odra in ena na ena.
Opredelitvi osnovnih smernic jezikovnega izražanja sledijo vaje. Najprej bralne, ko se igralci z besedilom šele globlje spoznavajo, nato odrske, ko se začnejo prepletati mimika, gib, čustvo in beseda.
»Vaje dva ali tri tedne potekajo za mizo, pri tem opozarjam na pravorečje in druge stilistične prvine besedila, nato pa se pet ali šest tednov odvijajo na odru, ko igralci besedilo govorijo na pamet, zato sem v tej fazi pozoren predvsem na zakonitosti stavčne fonetike,« svoje delo v tem procesu povzema gledališki lektor.
Sodelujejo vsi ustvarjalci, posebej pomembna pa je poglobljena komunikacija med lektorjem in dramskim igralcem, pri čemer vsak s svojo strokovno usposobljenostjo in jezikovnim čutom pristopata k vprašanju oblike odrskega govora. O pomembnosti čutečega lektorskega pristopa Vrtačnik pravi: »Zavzemam se tudi za individualne pogovore z igralci na štiri oči, saj se zavedam, da je govor precej intimno področje posameznika in da je pri jezikovnem svetovanju na področju govora treba imeti veliko empatije.«
Četrto dejanje. Predpremierne misli.
Vaje se bližajo koncu, pred vrati je premierni večer. Lektorjevo delo je že skoraj končano, včasih pa se – kot pravi naš sogovornik – odloči še za zadnji nagovor igralcev, v katerem povzame temeljne vidike odrskega govora uprizoritve: »V dnevnih pred premiero pogosto nagovorim celotno ekipo in izrazim svoje videnje jezikovne podobe uprizoritve kot celote s pozicije prvega, nevtralnega gledalca. Priznam, da je za doseganje take pozicije potrebnih več let prakse.«
S tem se konča glavni del oblikovanja jezikovne podobe uprizoritve. Predpremierna napetost narašča.
Peto dejanje. Ko preverimo, ali deluje.
Prispeli smo do zadnjega dejanja, premiernega večera, ko lektor lahko le še od daleč opazuje, analizira in reflektira svoje delo. Kako ve, ali je bil pri tem uspešen?
Martin Vrtačnik odgovarja: »Priznam, da zelo dolgo nisem vedel, kako opredeliti, ali je posamezen ustvarjalec uprizoritve ustrezno opravil svoje delo. Ob študiju teatrološke literature, povezane s kognitivno znanostjo, zlasti nevroznanostjo, pa sem spoznal, da imajo pri spremljanju gledališke predstave zelo pomembno vlogo zrcalni nevroni. Naj pojasnim. Ko se predstava začne, se kot gledalec zapletem v sočutno opazovanje dogajanja na odru. Opazujem mimiko in gestiko igralcev, aktiviram živčno in gibalno vezje v svojem telesu ter pri tem podvajam čustva igralčevega fizičnega stanja, ne da bi to stanje neposredno doživljal, spodbudim tako intelektualne kot fizične dražljaje – in to vse na nezavedni ravni. Skratka, če ob sproščenem sedenju v zatemnjeni dvorani začutim spremenjen srčni utrip in opazim rahlo potenje dlani, takrat vem, da je tisto, kar se dogaja na odru, dobro opravljeno timsko delo.«
Sprehod z gledališkim lektorjem od prve zapisane do zadnje izgovorjene besede na odru nam kaže izrazito kompleksnost procesov oblikovanja odrskega govora. Od pregleda pisnega dramskega besedila nas je pot vodila prek razčlembnih, bralnih in odrskih vaj ter predpremiernega nagovora do hitrejšega srčnega utripa in potnih dlani ob ogledu predstave. Sledijo priklon, rože in prižig luči. Zdaj si lektor (in mi z njim) lahko oddahne(mo). Do nove »prve zapisane besede« …
Celoten pogovor z gledališkim lektorjem Martinom Vrtačnikom, v katerem se dotaknemo še številnih drugih vidikov oblikovanja jezika v gledališču, bomo na portalu objavili v kratkem.
