1. del: O podnaslavljanju
V Sloveniji so podnapisi vsakdanji pojav, vendar drugod po svetu ni tako. V angleško govorečih državah so na primer podnapisi nekaj povsem nepredstavljivega. Kolikokrat ste gledali kakšen ameriški film ali serijo in naleteli na prizor, v katerem lik trdi, da so filmi s podnapisi za »pametne«. Ali pa reče, da takšnega filma že ne bo gledal, ker je treba brati. Če bi želel brati, bi vzel v roke knjigo. Angleško govoreče države so šele pred kratkim začele gledati na podnaslavljanje v drugačni luči, predvsem odkar je južnokorejski film Parazit osvojil oskarja. Kaj torej je AV prevajanje in kakšna znanja mora imeti AV prevajalec?
V primerjavi s književnim prevajanjem je AV prevajanje ena izmed mlajših vrst prevajanja, saj se je razvila skupaj s filmsko umetnostjo v 20. stoletju. Kot zanimivost naj omenim, da sta prvi film z naslovom Odhod iz tovarne posnela brata Auguste in Jean Lumière. Predvajali so ga 28. decembra 1895 v Parizu. Ob besedni zvezi AV prevajanje v prvi vrsti še vedno zmotno pomislimo zgolj na podnaslavljanje. Vendar AV prevajanje delimo na dva dela, in sicer na že omenjeno podnaslavljanje in sinhronizacijo.
Podnaslavljanje
Film že od vsega začetka spremljajo napisi v najrazličnejših oblikah. Najprej so se ustvarjalci nemih filmov posluževali mednapisov, s katerimi so prikazali knjižne naslove, opise igralcev in posamezne replike. Z zvočnimi filmi so se pojavili podnapisi, kot jih poznamo danes. Poleg zastarelih mednapisov in standardnih podnapisov poznamo tudi napise. Ti se največkrat pojavijo v dokumentarnih oddajah in so namenjeni predstavitvi govorca ter lokacije.
Pri podnaslavljanju morajo prevajalci natanko slediti standardom, ki se razlikujejo od države do države in celo od naročnika do naročnika. Upoštevati morajo število znakov na vrstico in podnapis, bralno hitrost, ki je odvisna od ciljnega občinstva, in delitev besedila. S samimi podrobnostmi vas ne bom dolgočasila. Če vas mika, da bi izvedeli kaj več o standardih, si lahko preberete članek Fotiosa Karamitroglouja. Vendar vas moram opozoriti, da je članek že malo zastarel in je napisan na podlagi standardov za angleško govoreče okolje.
Kakšna znanja mora imeti AV prevajalec?
AV prevajalec je pravzaprav soustvarjalec filma. Pri podnaslavljanju mora paziti, da podnapisi niso moteči. Oblikovani morajo biti tako, da ne zakrivajo prevelikega dela slike. Hkrati mora biti pozoren, da podnapis ni viden še v naslednjem kadru. Treba je smiselno slediti poteku filma. Pri sinhronizaciji mora biti prevajalec še posebej pazljiv, saj se morajo bolj vidni soglasniki in samoglasniki čim bolje ujemati z govorom. Nič ne zmoti ogleda filma bolj kot napačni podnapisi ali sinhronizacija, pri kateri se usta lika na zaslonu ne premikajo, gledalci pa še vedno slišijo njegov glas. Zato je tudi bistvenega pomena, da ima prevajalec dostop do filma, saj le tako lahko izdela kakovostne podnapise ali prevod za sinhronizacijo.
Pri AV prevajanju mora prevajalec dobro poznati predvsem pogovorni jezik. Poleg tega mora vedno iskati ravnovesje med zadostno mero pogovornosti in knjižnim jezikom. Ohraniti mora primeren register in ga izraziti v knjižnem jeziku. Sam predstaulejte si, da bi mogl brat take podnapise. Bilo bi kar zahtevno, kajne?
Podnaslavljalci morajo imeti izreden smisel za krnitev besedila. Pomembno je, da povejo bistvo v čim manj znakih, saj se običajno pri podnaslavljanju izpusti kar 30 % besedila. Prevajalec mora zato vedeti, kaj je bistveno in obrobno za pomen ter razumevanje filma. Imeti morajo tudi obširen besedni zaklad, saj se pogosto znajdejo v situacijah, kjer je treba poiskati sopomenko, ki ustreza kontekstu in seveda vsebuje čim manj znakov.
Tehnološka in računalniška podkovanost je dandanes že osnovna veščina. Prevajalci morajo velikokrat sami zakodirati podnaslove tako, da ustrezajo vsem standardom. Na srečo obstaja že kar nekaj programov, ki jim to delo olajšajo, na primer Subtitle Edit, Amara in Aegisub.
In na koncu še malo za šalo in malo za res. AV prevajalci morajo imeti tudi dober sluh. Občasno pride do situacije, ko filmu ni priložena transkripcija govora ali scenarij. Takrat mora prevajalec opraviti delo tako, da prevede, kar sliši. Resničnosti šovi so precej problematični, saj ljudje pogosto kričijo drug čez drugega in je zato transkripcija pomanjkljiva.
V Sloveniji obstaja Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev. Več o društvu si lahko preberete tukaj.
Podnaslavljanje torej ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Pri delu mora biti prevajalec pozoren na številne podrobnosti (na dolžino in trajanje podnapisa, register in še druge). Bistveno pa je predvsem dobro znanje jezika, da se izognemo »cvetkam«, kot na primer: »Enkrat sem na televiziji opazila, da je fraza my bad prevedena kot moja postelja in ne moja napaka.« To pa je kar velika postelja, kajne?
Ali ste vedeli? Dvourni film vsebuje približno 1000 podnapisov.
