Misli o delovanju Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik v času pandemije koronavirusa je z nami delila Jasna Bauman, direktorica Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik.
V Sloveniji imajo gluhe osebe pravico do tolmača slovenskega znakovnega jezika na vseh področjih življenja in dela na podlagi Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki je bil sprejet leta 2002. Omenjeni zakon določa pogoje za tolmača znakovnega jezika, in sicer je to lahko polnoletna oseba, ki je pridobila certifikat v skladu s predpisi, ki urejajo nacionalno poklicno kvalifikacijo.
Naloga tolmača znakovnega jezika je tolmačenje govornega jezika v znakovni jezik, saj gluhe osebe ne morejo slediti govornemu jeziku zaradi popolne izgube sluha, in iz znakovnega jezika v govorni jezik. V vsakdanjem življenju tolmačenje poteka »ena na ena«, kot to poimenujemo, oz. je vzpostavljen trikotnik: tolmač, gluha oseba in udeleženec pogovora so na isti lokaciji.
V času epidemije in ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov je bilo treba tolmačenje prilagoditi novim razmeram. Tolmačenja »ena na ena« ni bilo več mogoče izvajati, zato so tolmači iskali najrazličnejše tehnološke rešitve, ki omogočajo tolmačenje na daljavo: videoklic prek mobilnega telefona, tolmačenje prek programa Skype s pomočjo računalnika ali tablice ipd. Na tem mestu velja opozoriti, da so tolmači znakovnega jezika svoje delo opravljali prostovoljno, saj svojih storitev niso mogli zaračunavati plačnikom stroškov tolmačenja, ker veljavni predpisi ne omenjajo tolmačenja na daljavo.
Ob rahljanju ukrepov pa smo postopoma pričeli ponovno uvajati tudi tolmačenje »ena na ena« ob upoštevanju socialne distance. Težava, ki smo jo zaznali, je nošenje zaščitnih mask v zaprtih prostorih, kar zelo otežuje prenos informacij – odčitavanje z ustnic in mimika obraza sta namreč sestavni del znakovnega jezika. Rešitev smo poiskali s t. i. zaščitnimi maskami za gluhe z okenčkom, ki odkriva ustnice, in nošenjem vizirjev, kjer je celoten obraz viden.
Poseben izziv za tolmače predstavlja tolmačenje novinarskih konferenc Vlade RS in rednih ter izrednih televizijskih oddaj na nacionalni televiziji. Tolmači smo morali biti ves čas, vse dni v tednu, v stalni pripravljenosti, saj niti čas novinarskih konferenc niti TV-oddaj ni bil vnaprej določen. Zaradi nenapovedanih dogodkov tolmači nismo imeli časa za pripravo, poleg tega pa smo se srečali z novim izrazoslovjem, ki ga znakovni jezik ne pozna: koronavirus, pandemija, epidemija itd. Zadrego smo reševali tako, da smo se posvetovali z gluhimi uporabniki, pogledali čez mejo, kakšen je znak za koronavirus, in danes je po vsem svetu kretnja za koronavirus enotna. Tolmači znakovnega jezika so se v času epidemije spopadali tudi s fizičnimi napori, saj so novinarske konference in televizijske oddaje večkrat trajale več kot uro. Ob tem je trpela koncentracija, zaradi statičnega položaja pa tudi hrbtenica in roke. To stanje je lepo opisala ena od tolmačic, ki je povedala, da je ob koncu dolge novinarske konference čutila mravljince v nogah. V običajnih razmerah se ob dlje časa trajajočem dogodku izmenjujeta dva tolmača, in sicer na 20 minut. V času epidemije in zaradi upoštevanja socialne distance so bile te menjave ukinjene. A so se tolmači zavedali svojega poslanstva, da je za gluhe osebe sprotno pridobivanje informacij zelo pomembno, kajti le na ta način so lahko odgovorni do sebe in drugih, in so bili kos vsem naporom.
