Kje postaviti meje med jezikovno svobodo, lektorsko odgovornostjo in purizmom? V kolikšni meri so študentje slovenistike pripravljeni na lektorsko delo? Zakaj imamo včasih občutek, da na spletu »sve prođe«, kdaj je lektura potuha in kakšno je poslanstvo jezikovnih svetovalcev nacionalne medijske hiše? Na naša vprašanja odgovarja dolgoletni lektor spletnega portala MMC Marko Prša.
Opravljate lektorsko delo na spletnem portalu nacionalne medijske hiše RTV. Kako je videti vaše delo, kakšno je sodelovanje na osi urednik–novinar–lektor in kako sodelujete lektorji?
Naše delo obsega lektoriranje člankov, ki so predhodno večinoma že objavljeni na našem spletnem portalu, novic na teletekstu in otroškem portalu (ažurnost ima tu prednost pred slovnično brezhibnostjo). Sem spadajo avtorske vsebine sodelavcev novinarjev portala, agencijske novice, radijski in televizijski prispevki, za katere se uredništva odločijo, da v zapisani obliki priromajo tudi na splet.
Pred epidemijo novega koronavirusa je to delo potekalo v redakciji neposredno ob novinarskem kolektivu in turnusnem uredniku, kar je komunikacijo močno olajšalo in bogatilo, velikokrat so se jezikovne in pa tudi vsebinske dileme razreševale sproti. Po izbruhu epidemije pa se je delo v večini, čeprav ne povsem, preselilo pred domači računalnik, vendar nam sodobna komunikacijska orodja omogočajo, da povezano novinarsko in lektorsko delo še vedno potekata nemoteno. Morda le kakšen dogovor ali diskusija potekata z zamikom, česar, upam, bralci ne občutijo preveč.
Komunikacija, zlasti strokovna vprašanja in dileme uporabnikov in nas samih, česar nikoli ne zmanjka, med lektorji na MMC dejavno poteka ves čas, prav tako prek sodobnih komunikacijskih kanalov ali v živo. Pred leti pa smo se tako organizacijsko kot strokovno povezali s kolegi prevajalci in jezikovnimi svetovalci vseh uredništev na RTV, da poenotimo smernice in skupaj postavimo analogijo reševanja jezikovnih zagat, s katerimi se srečujemo verjetno mediji po vsej državi.
Llektorsko delo na spletnem mediju je gotovo zahtevno, saj je treba usklajevati novinarjeve želje, pravopisna pravila, interne hišne dogovore, lektorjeva prepričanja, morda urednikove zahteve … Kje se – po vašem mnenju – konča piščeva jezikovna »svoboda« in začne lektura, kje se konča lektura in začne purizem?
Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni mogoče podati, pa tudi prav kratkega ne, morda lahko razmišljanje zavijemo celo v filozofski celofan. Izkušnje so me naučile, da niti dva lektorja določenega besedila ne bi popravila enako. Če stvar ne bi smela biti pretirano zapletena pri jasno določenih pravopisnih pravilih in mogoče že vnaprej začrtanih hišnih dogovorih, ki veljajo že leta in so jih tudi novinarji že povsem ponotranjili, pa se stvar lahko zaplete pri neologizmih, pri tujkah, nekaterih slovničnih strukturah, ki se vsidrajo v rabo govorjenega in pisanega jezika, pa te še vedno ne zdržijo jezikovnosistemske presoje. Navsezadnje pri prepisu radijskih in televizijskih intervjujev, ki omogočajo in narekujejo jezikovne prvine, mašila, nedokončane in nekoherentne povedi, kar je samo drobec naštetega, kar v neposredni zapisani obliki resnično deluje neberljivo.
Največ vprašanj in prostega prostora za diskusijo o lekturi in upravičenosti njenih posegov pa na tem mestu odpira stilistika. Z nekaterimi novinarji in uredniki tovrstne razprave potekajo tako rekoč ves dan in prav je tako. Sam lektor – jezikovni svetovalec pa mora opravljati funkcijo predvsem slednjega. Kdaj po mojem mnenju resnično upraviči in opravi omenjeno poslanstvo? Ko mu njegova strokovna in zdravorazumska presoja ter jezikovni čut povedo, da svojimi popravki ni spremenil pomena izrečenega oz. zapisanega, ko zna in zmore argumentirano zagovarjati svoje popravke in posege, ko sebi in drugim dopusti, da jezik resnično živi, hkrati pa z nekaterimi svojimi nenasilnimi in dobronamernimi »purističnimi« popravki pokaže in dokaže alternativo ter pomenskorazločevalno in izrazno zmožnost slovenskega knjižnega jezika.
Morda ima tu RTV Slovenija specifičen položaj, saj ima že od nekdaj velik simbolni kulturni in jezikovni pomen, kar naše poslušalce, gledalce in bralce dela še posebej občutljive za rabo jezika, zato so še toliko bolj neprizanesljivi do pretiranih jezikovnih odmikov od norme.
Če je Viktor Majdič skoraj 20 let nazaj še lahko napisal članek z naslovom »Brez lektoriranja ne gre«, je danes – posebej v spletnem okolju – videti, da veliko »gre« (v objavo) tudi brez pregleda jezikovnega strokovnjaka. Se na ta način veča odgovornost novinarjev do lastnih izdelkov ali manjša raven jezikovne kultiviranosti na spletu? Kaj napovedujete za prihodnost?
Z malo provokativnosti bi tako kot naši bližnji in daljni sosedje z Balkana lahko rekel, da danes »sve prođe«. Kot sem omenil že v prvem vprašanju, mediji bijejo boj za bralce, poslušalce, gledalce in njihov primarni cilj je, da jih čim prej informirajo o najpomembnejšem dogajanju doma in po svetu, sploh danes, ko se novica zgodi prej kot sam dogodek, če se malo pošalim, tudi za ceno tega, da je novica morda slovnično pomanjkljiva, nedodelana ali celo grobo krši katero od meril besedilnosti.
Verjetno to vpliva na jezikovno kultiviranost, saj bralec po tem, ko je enkrat prebral nelektorirano novico, te ne bo šel brat znova, da bi primerjal in ozavestil pomanjkljivosti, ki so bile del besedila pred lekturo/izboljšave, ki so na stale pri lekturi. Na drugi strani pa morda prav tovrstne napake spodbudijo razpravo ali kritično presojo pri bralcih, da ti dejavno pristopijo k branju.
To se lahko bere tudi kot iluzija otroka cvetja ali pa prikladen izgovor medija, da bralce izobražuje tudi na tak način, češ poiščite jezikovne vsiljivce in krepite svojo jezikovne kompetence. Seveda to ni ne cilj ne metoda nacionalnega medija oziroma njegovega portala.
Tu pa poskušam/o kot lektor/ji na MMC trkati na vest piscem člankov, da vzpostavijo resen jezikovni odnos do besedila in poskušajo biti ne samo vsebinsko točni, ampak predvsem tudi jezikovno spoštljivi do sebe in bralcev ter navsezadnje do jezika kot orodja, ki ga pri svojem delu uporabljajo vsak dan. In to mora v prihodnje postati modus operandi, če želimo obdržati status resnega in verodostojnega medija.
Poslanstvo nacionalnega medija je v tem pogledu vseeno drugačno, verjetno je tudi pozornost na jezikovno neoporečnost zato večja kot drugod?
Gotovo so položaj, poslanstvo in pomen nacionalnega medija ne le drugačni, prav gotovo pa bolj poudarjeni in izpostavljeni. Navsezadnje ga že dikcija zakona o RTV postavlja na piedestal razvijanja kulturne, nacionalne in jezikovne identitete. To vprašanje terja predvsem jezikovni razmislek, koliko se dejansko posvečamo razvijanju, krepitvi in širjenju jezikovnih kompetenc.
Govorne vaje, izreka, grafična in pisna podoba besedil, ki so vsakodnevno objavljena na različnih RTV-platformah, jezikovna ustreznost prevodov in podnapisov oddaj in filmov, sprotna lektura čim več besedil, ki v kakršnikoli obliki postanejo del javnega diskurza … vsemu temu RTV posveča veliko pozornost in dolžni premislek, kaj bi se še dalo izboljšati in dodelati, da bi verodostojnost jezikovno gledano upravičila ime pred širšo javnostjo, ki z razlogom in brezkompromisno zahteva jezikovno neoporečne izdelke.
Jezik je bil zgodovinsko gledano eden nacionalnih simbolov in sredstvo, s katerim smo izkazovali narodno samobitnost. Tovrstni zapis v jezikovnem DNK govorce slovenskega jezika dela občutljive za različne nedoslednosti in neologizme, ki bi po njihovem mnenju morali biti še zlasti v osrednji medijski hiši, katere poslanstvo sta tudi ustrezna jezikovna kultura in podoba, deležni ustrezne pozornosti in preoblikovanja. Prav naši zvesti uporabniki portala, poslušalci radia in gledalci televizije so tudi naši največji kritiki, zato se tudi z mislijo na to vsakodnevno trudimo upravičiti člene zakona, ki se še posebej nanašajo na jezik, in predvsem svoje poslanstvo.
Kaj pa študij, kako bi iz lastne izkušnje ocenili pripravljenost slovenistov na lektorski poklic, je prestop iz »varnega« pravopisnega zavetja v resničnost hitro spreminjajoče se, kompleksne in pogosto nikakor ne črno-bele jezikovne resničnosti zahteven?
Sam imam tu dvojno izkušnjo, saj sem se večinsko izobraževal po starem sistemu, formalno izobrazbo pa pridobil po bolonjskem sistemu. Zdi se mi, da je bilo lektorsko gledano tovrstnih vsebin občutno premalo. Ko sem začenjal poklicno pot, sem se velikokrat počutil, kot da se na novo urim v lektorski obrti in da se je moram resnično priučiti skozi trdo delo in preštevilne izkušnje.
Resničnost vsakdanjih slovničnih dilem pa pripomore/prispeva/sili k temu, da se nenehno izobražuješ, iščeš alternative obstoječim okrnelim strukturam, intenzivno spremljaš strokovne razprave na seminarjih in okroglih mizah ter se jih seveda tudi udeležuješ.
Lektorska nepodkovanost s fakultete morda lahko služi kot alibi prvo leto intenzivnega lektoriranja, nato pa morajo biti pridobljeno znanje skozi proces izobraževanja, lastni interes biti v stiku z živostjo jezika in poklicne reference zadosten vzgib, da v lektoriranju ali še bolje jezikovnem svetovanju resnično začutiš poklic kot klic k plemenitenju podobe jezika v širši javnosti.
Za konec še malo manj praktično in bolj načelno vprašanje. Je lektura kdaj potuha oz. razvada piscev, ki mislijo, da so odgovorni le za vsebinsko, ne pa za pravopisno, slovnično in slogovno podobo svojega besedila? Z vidika težnje po čim večji jezikovni sposobnosti čim širše množice ljudi bi to lahko delovalo tudi kontraproduktivno.
Morda potuho vlečemo že od otroških let, verjetno je res včasih določeno breme lažje in prikladneje preložiti na nekoga drugega in pri vzajemnem odnosu pisec članka – lektor verjetno ni nič drugače. Sploh pri našem delu novinar ve, da bo lektor njegovo besedilo pregledal v doglednem času, ko morebitno izkazovanje slabe jezikovne kompetence ne bo prav dolgo na očeh javnosti, pa vendar to ne bi smel biti izgovor za površnost in vuhmepišovski odnos do najosnovnejših jezikovnih pravil in kriterijev besedilnosti. Ko govorimo o RTV, pa si tega še toliko bolj ne smemo dovoliti.
Za naš spletni medij lahko zatrdim, da med novinarji ta zavest obstaja, včasih pa nas žal tudi časovni pritisk in obseg vsebin silijo v industrijskost, kar ni najbolj prijazno do bralcev ali je celo moteče. Ne bi pa želel tega intervjuja končati v pesimističnih tonih. Zdi se mi, da slovenski jezik topogledno za zdaj še ni ogrožen, vzvodi ohranjanja njegovega statusa so še vedno trdno v naših rokah. O tem me prepričujejo številne razprave na družbenih omrežjih, kjer obstajajo skupine, ki opozarjajo na nerodno in neustrezno rabo jezika v javnosti, možnost javne razprave in odzivnost pripravljavcev novega Pravopisa na jezikovnih srečanjih, v prejšnjih odgovorih opisani primeri interakcije z bralci oziroma uporabniki portala, že pred časom pa sem se otresel neke mitske bojazni, ki je morda lastna manjšim narodnim skupnostim, pred izginjanjem in slabenjem slovenskega jezika v javni rabi in zasebno, kajti verjamem v to, da je tudi jezik gibalo družbenih sprememb in kot tak nenadomestljiv vsaj še nekaj desetletij.
