Donald Reindl je doktoriral iz slovanske lingvistike na univerzi v Indiani, zadnjih dvajset let pa živi v Sloveniji. Na Filozofski fakulteti UL poučuje prevajanje, ima pa tudi svoje prevajalsko podjetje, kjer dela kot lektor in prevajalec. Prevaja iz slovenščine v angleščino, občasno pa tudi iz drugih jezikov.
Odgovoril je na nekaj vprašanj, povezanih s svojim delom.
Kaj menite, da ste najbolj: lektor, profesor, prevajalec ali morda kaj drugega?
Sodeč po dinamiki v podjetju bi rekel, da trenutno lektor, saj moja poslovna partnerica prevzame večino prevodov. Hkrati več časa namenim lektoriranju kot poučevanju, kar najverjetneje pomeni, da preveč delam. Rad lektoriram kot tudi poučujem; všeč mi je, da imam stik z učenci.
Kaj bi poudarili kot največji prevajalski izziv pri prevajanju v angleščino?
Menim, da sta za slovenske prevajalce največji izziv angleška idiomatika in register, še posebej pri prevajanju pogovora. Pogovor je mišljen kot tak, ki se pojavlja v literaturi ali oglaševalskih besedilih. Meja med naravnim in nenaravnim govorom je zelo tanka. Pri prevajanju tehničnih ali akademskih besedil pa te težave skorajda nimajo.
Kakšen je dober prevod iz slovenščine v angleščino?
Menim, da mora biti dober prevod predvsem prijeten za angleške bralce – zdeti se jim mora pristen. S tem mislim, da ne sme imeti nenaravnih rešitev, ki bi jih odvrnile od sporočila besedila, vsi kulturni pojmi, ki jim niso znani, pa morajo biti nekoliko razloženi, da besedilo teče bolj gladko.
Katere besedilne vrste najraje prevajate?
Na splošno imam rad besedila, iz katerih se nekaj naučim, pa naj bo to lingvistika, geografija ali zgodovina, ki so nekatere izmed mojih najljubših tem. V užitek mi je prevajati besedila, ki vsebujejo kulturnospecifične podatke, in najti rešitve, za katere veš, da bodo prijetne za angleške bralce.
Katero besedilo, ki ste ga prevedli, se vam zdi najzanimivejše?
Prevedel sem že kar nekaj zanimivih besedil. Najbolj zanimivo, ki sem ga prevedel pred kratkim, je besedilo s področja forenzične medicine o pridobivanju DNK iz kostnih ostankov. Zanimivo je bilo s tehničnega vidika, zaradi načina predstavitve znanosti, pa tudi z osebnega vidika, ker so bile proučevane žrtve moji daljni sorodniki iz Slovenije.
