Skrb za glas je pomembna za vse poklice. Vsi se prej ko slej znajdemo v okoliščinah, ko moramo nagovoriti (in z glasom prepričati) potencialnega naročnika ali z že obstoječim naročnikom urejati razmerje in naloge. Pa tudi nagovarjanje širše, morda neznane publike, v živo ali danes prek spleta postaja sestavni del poklicnega in strokovnega življenja. Glas je torej naše orodje in zato moramo znati ravnati z njim – ob svetovnem dnevu glasu nam bo pri tem pomagala foniatrinja in profesorica dr. Irena Hočevar Boltežar.
Za začetek morda najsplošnejši napotki – kako bi vsi skupaj morali skrbeti za svoj glas in ga negovati?
Obstajajo splošna pravila, kako skrbeti za glas. Prvo pravilo je, da se glasovno ne preobremenjujemo. Vsaka sprememba v glasu ali nelagodje v vratu ob glasovni obremenitvi je lahko znak za preobremenitev. Če se kdaj preobremenimo, mora slediti glasovni počitek za regeneracijo. Zdravo živimo in se hranimo, dovolj moramo spati in se gibati na svežem zraku. Pomembno je, da zaužijemo dovolj tekočine – vode. Mora je biti okrog tri litre dnevno, v to količino je vključeno tudi tisto, kar zaužijemo s hrano. Izogibamo se sladki, mastni in začinjeni hrani ter poznim obrokom. Ne zlorabljamo glasu (ne kričimo, pretiravamo s petjem, šepetanjem, oponašanjem živali in motorjev). Kajenje in bivanje v prostorih z dražečimi snovmi v zraku je škodljivo za dihala, torej tudi za glasilki.
Kaj pa poklici z veliko glasovno obremenitvijo (pedagoški delavci, igralci, tolmači, radijski napovedovalci ipd.) – kateri so največji izzivi, kako se izogniti pastem, ki lahko vodijo do težav, celo motenj in bolezni?
Pomembno je, da se v take poklice usmerijo samo osebe, ki imajo dovolj velike glasovne zmogljivosti, da bodo obsežno glasovno obremenitev zdržale do konca profesionalnega življenja. V Sloveniji morajo samo kandidati za študij dramske igre ter solo petja na pregled k foniatru – to je v patologijo glasu, govora in požiranja usmerjenemu otorinolaringologu. Že v času študija bi prihodnji profesionalni uporabniki glasu morali dobiti dovolj informacij o pravilni tvorbi in oblikovanju glasu, mogočih težavah in o tem, kaj lahko naredijo za preprečitev nastanka teh težav. Učenje pravilne glasovne tehnike bi moralo biti del študijskega programa. Vsi profesionalni uporabniki glasu bi morali imeti spet pregled pri otorinolaringologu pred začetkom dela v svojem poklicu in nato obvezno obnavljanje znanja (delavnice) o pravilni glasovni tehniki na določena obdobja.
Kaj bi svetovali osebam v takih poklicih na začetku njihove karierne poti – je morda na mestu posvet z glasovnim strokovnjakom, učenje pravilne govorne tehnike, preventivni foniatrični pregled?
Pregled pri foniatru in v glasovne motnje usmerjenemu logopedu je seveda dobrodošel pred začetkom dela v poklicu z glasovno obremenitvijo. V določenih ustanovah – npr. šolah, vrtcih – bi morali imeti uvajalne seminarje, delavnice o pravilni rabi glasu in jih nato redno ponavljati za vse zaposlene.
Če se za trenutek osredotočimo na poklic tolmača. Z vidika skrbi za glas me zanima t. i. šepetano tolmačenje, v katerem tolmači najpogosteje v manjših prostorih šepetaje tolmačijo eni ali dvema osebama. Ima lahko dolgotrajno šepetanje kakšne negativne posledice?
Šepetanje je za grlo zelo naporno. Sprednji del glasilk približamo, zadaj pa ostajata različno razmaknjeni (glede na to, ali gre za tiho ali glasno šepetanje). Ob tem močno aktiviramo fonatorne mišice. In ker med glasilkama ostaja špranja, je pretok zraka skozi grlo velik, kar pomeni, da mora šepetajoči govorec večkrat vdihniti za določeno frazo oz. stavek, ki bi ga z normalnim glasom povedal v enem izdihu. Torej govorec dodatno aktivira pomožne izdišne mišice, kar spet lahko vodi v hitrejšo utrudljivost. Nevarnost dolgotrajnega šepetanja – dneve in tedne – je tudi ta, da oseba avtomatizira šepetajoči način tvorbe glasu in ima nato težave najti spet pravilni način glasne fonacije. Pri tolmačih tega še nismo opazili, zgodi pa se, če kdo po operaciji glasilk v želji, da bi pazil na glas, 14 dni samo šepeta.
Če se tolmač prehladi, če je hripav in ima nekakovosten glas, težko opravlja svoje delo. Kaj se da narediti, ko se zgodi kaj takega sredi večdnevne konference? Obstaja kakšna zdrava rešitev poleg počitka in tišine?
Čudežev žal ni, tudi čudežne tabletke ne. V primeru začetnega prehlada je bolje odpovedati sodelovanje na konferenci in poiskati zamenjavo, kot pa se glasovno obremenjevati. Taka situacija – akutni respiratorni infekt in sočasna glasovna obremenitev – lahko vodi v nastanek sluzničnih sprememb na glasilkah, ki potem dolgotrajno spremenijo glas in v večini primerov zahtevajo vsaj intenzivno glasovno terapijo, neredko pa tudi kirurški poseg na glasilkah.
Raziskano je, da glas v precejšnji meri vpliva na ocenjevanje govorca, poslušalci ga ocenjujejo glede na »prijetnost«, »zvočnost«, »harmoničnost« njegovega glasu. Kako z glasom doseči čim bolj prijetno barvo, višino, intonančne poteke? Je tak trening učinkovit in zdrav za govorila?
Višina in barva glasu sta odvisni od anatomskih značilnosti govorčevega vokalnega trakta, veliko pa se s pravilno fonacijsko in govorno tehniko da prispevati h glasnosti, intonaciji, prijetnosti za poslušalca ter zadostnim premorom med govorjenjem, ki opozarjajo na pomembne vsebine in omogočajo poslušalcu, da sledi govorcu. Le nekaj kliničnih logopedov v Sloveniji se ukvarja z glasovno terapijo, lahko bi jih prešteli na prste ene roke. Pri vsakem odstopanju v glasu je vedno treba najti vzrok in za zdaj je otorinolaringolog, še bolje pa foniater, tisti, ki bo lahko ocenil, ali gre za organsko ali funkcionalno motnjo, in se odločil za ustrezno zdravljenje.
