Nova epizoda podkasta Jezikast prinaša pogovor z doc. dr. Amalijo Maček (FF UL), izr. prof. dr. Simonom Zupanom (FF UM) in Tomažem Dietingerjem (predsednik ZKTS). Pogovor je vodila tolmačka in zunanja sodelavka FF UL dr. Jana Zidar Forte.
»Pesimistično glede sveta, optimistično glede tolmačev«
Ko štirje konferenčni tolmači in akademiki sedejo za virtualno mizo in se pogovarjajo o umetni inteligenci (UI), bi morda pričakovali dramatične napovedi, strah ali obupavanje. Namesto tega pa dobite presenetljivo umirjeno in argumentirano analizo, ki jasno pove, da tolmačenje v resnici ni na udaru tako, kot bi si morda mislili ali kot nas želijo prepričati mediji in proizvajalci tehnoloških rešitev.
UI v resnici ni največja grožnja tolmačenju.
Doc. dr. Amalija Maček to strnjeno povzame v enem stavku: »Pesimistična sem glede sveta, optimistična glede tolmačev.«
Prevajanje je že prizadeto, tolmačenje zaenkrat še ne.
Številke so jasne. Amalija Maček navaja, da so prevajalska podjetja v prvi polovici 2025 poročala o 30-odstotnem padcu naročil. Narava dela se je spremenila: prevajalci danes vse pogosteje ne prevajajo, ampak popravljajo strojne prevode (v AN machine translation post-editing).
Tudi izkušnje izr. prof. dr. Simona Zupana to potrjujejo: »Pred leti so prevajalci predvsem prevajali, danes se ukvarjajo pretežno s popravljanjem besedil, kjer večina agencij pripravi strojne prevode in pričakuje, da bo to človek popravil.«
Tolmačenje zaenkrat ostaja bolj odporno, a ni povsem imuno na tehnološki razvoj. Tomaž Dietinger, predsednik Združenja konferenčnih tolmačev, omeni konkreten primer, ko je stranka povpraševala po tolmačenju, na koncu pa ni najela nikogar. Kasneje se je izkazalo, da so se odločili za rešitev ASR — avtomatsko generiranje podnapisov v realnem času.
»To je že realnost tudi na našem trgu,« je potrdila Jana Zidar Forte. »Tudi slovenski naročniki se odločajo za samodejne podnapise ali celo speech-to-speech storitev brez strokovnega nadzora.«
Kaj UI zmore — in česa ne (zaenkrat)
Govorci so se zmogljivosti rešitev z UI dotaknili z veliko mero objektivnosti in natančnosti. UI je vsekakor koristna pri:
– izdelavi glosarjev iz dokumentov in gradiva za pripravo na tolmačenje,
– delovnih verzijah prevodov,
– speech-to-text podnapisih v istem jeziku za večjo dostopnost (npr. za gluhe),
– prepoznavanju jezikov.
Toda pri simultanem konferenčnem tolmačenju naleti na sistemske omejitve. Jana Zidar Forte na kratko povzame ugotovitve iz študije Sveta Evrope: »Vedno znova se pojavljajo enake težave: dolgi zamiki pri procesiranju ali stalno popravljanje, odsotnost kontekstualnega razumevanja, halucinacije.«
Amalija Maček je dopolnila s konkretnim nedavnim primerom: »Ko je v Kobaridu gostoval italijanski zgodovinar Alessandro Barbero, je bilo zelo očitno, kje so težave. Takoj, ko je omenjal nekaj z zgodovinsko konotacijo, lastna imena iz dvojeziičnih obmejnih območij in malo humorja zraven, so podnapisi odpovedali.«
Simon Zupan je poudaril ključno razliko: »Stroj ne razume, temveč samo računa statistične verjetnosti. Tolmač pa se zna odzvati na spremembo tona, na drugačen govorni slog, ko ima enkrat Irca, drugič Italijana v angleščini, pa švicarskega Nemca.«
Poleg tega so tako proizvajalci kot raziskovalci jasno in javno povedali, da so halucinacije verjetno neodstranljiv sestavni del velikih jezikovnih modelov, kar je potrdil tudi OpenAI. »Za naročnika to pomeni veliko vprašanje: se je mogoče zanesti, da bo storitev res to, kar pričakujemo?«
Osebni odnos z naročniki je zlata vreden in to ni kliše
Tomaž Dietinger je povzel svoje izkušnje s prostega trga: »Na prostem trgu se jasno vidi, da je zlata vrednota tvoj osebni odnos. Če si kot resnični freelancer vzpostavil dober odnos s svojo stranko, bo ta stranka prišla do tebe in vprašala: kako bi pa to, ali lahko kaj naredimo drugače?«
Simon Zupan je nadalje poudaril tudi vlogo tolmaške ekipe pri daljših konferencah: »Tolmaška ekipa postane del tega dogodka, del te prireditve. Stranke, ki so pozorne na kakovost, to hitro vidijo — in da smo na nek način pripomogli k temu, da je konferenca bolj uspešna.«
Ob tem je Amalija Maček opozorila na etični vidik, ki ga naročniki danes v poplavi različnih informacij in promocije pogosto spregledajo: »Ko najameš napravo za podnapise ali strojno tolmačenje, ne veš, kaj se dogaja s podatki v ozadju. Na konferenci, kjer se predstavlja pomemben znanstveni preboj, bi naročnike to moralo zanimati.«
Večja grožnja od UI je prevlada (slabe) angleščine
Tukaj so bili vsi štirje enotnega stališka, kar je tudi morda najpomembnejše sporočilo celotnega pogovora.
»Angleščina je dosti večja nevarnost za naš poklic in za slovenščino kot jezik in kulturo kot umetna inteligenca,« je posvarila Amalija Maček.
Simon Zupan je opisal vzorec: Danska in Švedska sta pred leti zaprli izobraževalne programe za tolmačenje, ker ni bilo interesa za vpis. Danski delegati v Bruslju so začeli govoriti angleško, tolmačenje so prenehali naročati. »Ta krog se čez nekaj let obrne: ko ni več tolmačev za določen jezik, najbolj trpi jezikovna raznolikost.«
V slovenskem prostoru je posebej zaskrbljujoč upad interesa za učenje nemščine, ki je bila nekdaj en ključnih jezikov v našem okolju. Vzrok za zmanjšanje zanimanja je lahko delno avtomobilska kriza v Nemčiji, delno pa splošen upad zanimanja za učenje tujih jezikov pri mladih generacijah.
Pomembno je ostati v igri
Tomaž Dietinger je s tolmaške konference v Beogradu povzel misli Sally Bailey, vodje prevajalske in tolmaške službe pri Svetu Evrope: »We have to stay ahead of the narrative.«
To je postalo rdeča nit zaključnega dela pogovora. Tolmači ne bi smeli biti več kot »tihe miške v ozadju«, ampak se glasno vključiti v javni diskurz o vrednosti komunikacije.
»Nismo bili nikoli samo kanal, prek katerega se prenašajo sporočila,« je dejal Simon Zupan. »Tolmač postane del dogodka in to je stvar, ki je stroj ne more nadomestiti.«
Projekt UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno, v okviru katerega je bil posnet ta pogovor, gre točno v to smer: ozaveščanje javnosti in naročnikov o tem, kaj pomeni kakovostno jezikovsko posredovanje in kdaj stroj ne zadošča.
Prihodnost: znanje, ki ga nobena aplikacija ne ukrade
Za konec je vsak od štirih govorcev podal zaključno misel in napoved.
Tomaž Dietinger: »Tolmači moramo ostaniti radovedni in glasni. Najslabše bi bilo, da bi se ustrašili in se skrili v kot svojih tolmaških kabin.«
Amalija Maček: »Pesimistična sem glede sveta — privatizacija, diktature, pismenost pada. Ampak tisto, kar prinaša tolmač s seboj — izobrazbo, kulturo, način komuniciranja na visoki ravni — to je dragoceno in tega nihče ne more vzeti.«
Simon Zupan je spomnil na električni mrk v Španiji lani: ko je del države ostal brez elektrike in je vsa tehnologija obstala, so do izraza prišla znanja in veščine, ki jih imajo ljudje. »Optimizem velja.«
Jana Zidar Forte je zaključila: »Znanje in veščine, ki jih pridobiš kot tolmač, ti ostanejo — tega ti nobena aplikacija ne more vzeti ali nadomestiti. UI bo morda ena od prihodnosti, nikakor pa ne edina.«
—
Pogovor je bil del jezikovne kampanje 𝐔𝐈𝐳𝐢 𝐩𝐫𝐞𝐯𝐞𝐝𝐞𝐧𝐨. 𝐔𝐈𝐳𝐢 𝐳𝐠𝐫𝐞𝐬̌𝐞𝐧𝐨. Več informacij o drugih dogodkih v okviru kampanje in meseca jezikovnih poklicev najdete na tej spletni strani
V kampanji sodelujemo: Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev (DSFTP), Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije (DZTPS), Lektorsko društva Slovenije, Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije (ZKTS), Društvo prevajalcev in tolmačev Slovenije (DPTS), Združenje stalnih sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev Slovenije SCIT®, Oddelek za prevajalstvo Filozofske fakultete UL, Oddelek za prevodoslovje Filozofske fakultete UM in Oddelek za uporabno jezikoslovje Fakultete za humanistične študije UP.
𝙆𝙖𝙢𝙥𝙖𝙣𝙟𝙖 𝙯𝙖 𝙤𝙝𝙧𝙖𝙣𝙞𝙩𝙚𝙫 𝙞𝙣 𝙧𝙖𝙯𝙫𝙤𝙟 𝙟𝙚𝙯𝙞𝙠𝙤𝙫𝙣𝙞𝙝 𝙥𝙤𝙠𝙡𝙞𝙘𝙚𝙫 𝙥𝙤𝙩𝙚𝙠𝙖 𝙥𝙤𝙙 𝙘̌𝙖𝙨𝙩𝙣𝙞𝙢 𝙥𝙤𝙠𝙧𝙤𝙫𝙞𝙩𝙚𝙡𝙟𝙨𝙩𝙫𝙤𝙢 𝙥𝙧𝙚𝙙𝙨𝙚𝙙𝙣𝙞𝙘𝙚 𝙍𝙚𝙥𝙪𝙗𝙡𝙞𝙠𝙚 𝙎𝙡𝙤𝙫𝙚𝙣𝙞𝙟𝙚 𝙙𝙧. 𝙉𝙖𝙩𝙖𝙨̌𝙚 𝙋𝙞𝙧𝙘 𝙈𝙪𝙨𝙖𝙧.
#prevajamo
