Odločitve založb o tem, kdo bo prevedel katero literarno delo, ponavadi niso ravno hvaležna hrana za medije ne kost, ki bi jo pograbila široka, kaj šele mednarodna javnost, ki ciljnega jezika niti ne bere. Do javnih kontroverz v zvezi s tem morebiti pride pri prevajanju fantazijske literature, ki ima vneto bralsko občestvo z odločno artikuliranimi mnenji, pri poeziji pa resnično ne.
Vihar, ki se je nedavno sprožil sprožil v javnosti, ko je Marieke Lucas Rijneveld odstopil_a od prevajanja pesniške zbirke The Hills We Climb Amande Gorman v nizozemščino, in ki se je prenesel tudi v slovenski medijski prostor (najprej tukaj, nato še tukaj) in na družbena omrežja, je zato najmanj presenetljiv – vsaj dokler ga ne postavimo v širši družbeni kontekst.
Hotela sem napisati: »vsaj dokler ga gledamo kot zgolj literarnoprevodni dogodek« – a seveda gre ravno za to, da literature nikdar ne pišemo in ne prevajamo v vakuumu in da zato literarni ali literarnoprevodni dogodek ni nikdar »zgolj« to. Toliko manj, če zadeva opus pesnice, katere preboj v slavo z znamenitim nastopom na predsedniški inavguraciji Joeja Bidna je bil vsaj toliko družben kot pesniški dogodek (spet: kolikor je to dvoje umestno ločevati).
Rasizirani_e avtorji_ce
Odstop Rijneveld_a od prevajanja Amande Gorman zadeva vrsto zelo kompleksnih vprašanj. Žal je javna diskusija pretežno potekala prek neznosnih poenostavitev, vsaj zunaj Nizozemske tudi brez poznavanja in upoštevanja osnovnih dejstev o tem konkretnem pripetljaju in konkretnih okoliščinah literarnega in družbenega prostora, v katerem je do njega prišlo. (Kot protiutež temu, dostopno v angleščini, priporočam esej Canan Marasligil, ki piše z vidika nizozemske imigrantske prevajalke.)
To pa je samo po sebi značilno, saj je tema rase oziroma rasne zaznamovanosti v sodobnih evropskih družbah eno od velikih torišč neinformiranih mnenj in apriorizmov, obenem pa vzbuja močno defenzivnost – ta dva refleksa pa družno otežujeta že uzrtje temeljnih dejstev, kaj šele razbiranje nians in njihovih interpretacij.
Po drugi strani pozdravljam priložnost, da se širše javno razpravlja o tem, kakšen je v Evropi položaj (in kakšen mislimo, da je položaj) nebelih literarnih ustvarjalk_cev: tako tistih, ki v tukajšnje literarne prostore vstopajo prek prevodov kot tistih, ki delujejo znotraj teh literarnih prostorov. Ker tudi sama veliko prevajam rasizirane avtorje_ice, se čutim dolžno podati nekaj bolj prizemljenih informacij in refleksij.
(Zavedam se, da me za premišljeno komentiranje ne kvalificira to dejstvo sámo po sebi. Če kaj, me za to kvalificira, da sem se ob prevajanju afriških in afrodiasporskih avtoric in avtorjev vedno trudila reflektirati literarna in občedružbena razmerja moči, ki predstavljajo kontekst tega prevajanja, in se o njih dodatno poučiti prek relevantnih pričevanj, esejev, teoretskih in kritiških.)
Dejstva v zgodbi Gorman-Rijneveld-Meulenhoff [*]
Marieke Lucas Rijneveld, ki ga_jo je založba Meulenhoff izbrala za prevod pesniške zbirke Amande Gorman, je uspešen_a pesnik_ca in pisatelj_ica. Ni pa prevajalec_ka, po lastnih besedah niti ne zna dobro angleško.
Nizozemska literarna scena je veliko manj homogena od slovenske in na njej deluje vrsta rasiziranih ustvarjalk_cev, ki pa so pretežno odrinjeni od literarnega mainstreama – založniški prostori glede tega ponavljajo širše družbene vzorce hierarhiziranja in izključevanja. Na spoken word sceni, ki je na Nizozemskem zelo živa in močna, pa sploh prevladujejo nebeli_e pesniki_ce. To ni naključje, saj je spoken word, govorjena poezija, literarna margina, ki je praviloma bolj kot literarni mainstream dostopna za družbeno odrinjene, deprivilegirane skupine.
Tu bi se torej zelo verjetno našel kdo, ki je dosti bolj od nekvalificirane_ga Rijneveld_a kvalificiran za prevajanje Amande Gorman, ki navsezadnje tudi sama izhaja iz tega pesniškega izročila. Hkrati bi bila to poteza vključevanja teh marginaliziranih ustvarjak_cev, nizozemskih ekvivalentov Amande Gorman. Namesto tega jih je založba še enkrat odrinila v nevidnost – ne na podlagi kvalifikacij, ampak ker niso imeli enakega »uspešniškega« potenciala kot Rijneveld. (Takega statusa pa seveda ne morejo doseči, če se jih velike založbe branijo, ker »so preveč ali niso dovolj«, kot v neki pesmi pravi britanska pesnica Warsan Shire: začaran krog).
Zato se je ta del literarne scene odzval z upravičeno prizadetostjo in kritiko založbe. Rijneveld je potem odstopil_a od prevajanja.
Med ustvarjalnim prilaščanjem in izbrisom
Da Rijneveld ne zna dobro angleško, ni problem samo v tem, na kar običajno pomislimo – da naj bi pač prevajalec_ka obvladal_a jezik izvirnika. Pravzaprav ravno v poeziji obstajajo eksperimentalnejše prakse prevajanja, ki se napajajo iz ustvarjalnega delnega (medsebojnega) (ne)razumevanja in prilaščanja. Toda tu ni šlo za tovrstno pesniško izmenjavo, temveč za prevod nepričakovane knjižne uspešnice afroameriške avtorice, namenjen pretežno mainstreamovskemu segmentu ciljnega literarnega tržišča družbe, v kateri so prav tako kot v izvorni prisotne jasne asimetrije družbene moči na podlagi rasnih percepcij.
Konkretno bi v teh okoliščinah to pomenilo, da bi si bel_a pesnik_ca z izrivom svojih rasiziranih kolegic_kov vzel_a pesem afroameriške pesnice Amande Gorman za lasten ustvarjalni poligon, kjer bi se izbrisalo ravno specifično izrekanje Amande Gorman, vključno z njegovo kolektivno dimenzijo, ki jo povezuje z omenjenimi izrinjenimi ustvarjalci_kami. V takšni gesti bi se simbolno odslikala sama struktura rasizma: črna pesnica kot resurs za drugega, ne kot ustvarjalka z individualnim glasom, ki ga je treba razumeti prav v njegovi edinstvenosti.
Ne gre le za namene prevajalke_ca, ki so bili tu morda (glej tudi spodaj) skozinskoz dobri, čeprav na dovolj premišljeni; gre za strukturno razmerje med njunima družbenima pozicijama.
To razmerje sicer lahko zaplete dejstvo, da je Rijneveld sam_a kot nebinarna oseba pripadnik_ca družbene manjšine. Toda čeprav med marginaliziranimi pozicijami in samimi mehanizmi marginalizacije obstajajo močne analogije, družbene skupine, na katere se nanašajo, niso zamenljive med seboj. Spet nekaj, na kar bi morala misliti založba. Namesto tega je ustvarila vtis, da uporablja Rijneveld_a kot edninsko_ega »zastopnico_ka raznolikosti«. To pa ne koristi nikomur od udeleženih … razen založbe same.
Kritiki založbe Meulenhoff, ki so jo artikulirali nizozemski nebeli ustvarjalci_ke in aktivisti_ke, so večkrat očitali zapadanje v esencializem. V resnici je ta kritika v temelju strukturna in govori o njihovi odrinjenosti iz literarnega in založniškega prostora na Nizozemskem, ne pa o tem, da Amande Gorman načeloma ne bi mogel_a prevesti bel_a prevajalec_ka.
Kvečjemu je založba s tem, da je Rijneveld_a uporabila kot edninsko_ega »zastopnico_ka raznolikosti«, še enkrat sploščila, homogenizirala in esencializirala drugost v nizozemski družbi. V tem manevru pa je še enkrat kot nerelevantne vnaprej odmislila prav rasizirane ustvarjalce_ke.
To seveda samo po sebi ni poseben dogodek. Dogodek je postalo, ko je založba to storila prav ob knjigi rasizirane pesnice, ki ne samo, da govori o vključevanju, ampak je s svojim nastopom na Bidnovi inavguraciji postala simbol vključevanja. V tem kontekstu je ta gesta toliko bolj ironična, skrajno zgovorna in – recimo naravnost – žaljiva.
Ta gesta založbe in pa množica vehementnih odzivov na njeno kritiko še enkrat pričajo točno o tem, kar je bila srž te kritike: da rasizem še zdaleč ni zgolj problem ZDA, ampak ima domovinsko pravico tudi v sodobnih evropskih družbah, čeprav običajno na manj fizično nasilne načine in bolj v obliki spregledovanja, odrivanja, utiševanja, zanikanja specifičnih problemov, s katerimi se soočajo rasizirani_e Evropejci_ke.
Prevajanje, reprezentacije in dostop
Tudi sama sem večkrat razmišljala, koliko sem pristojna kaj prevajati. Ne samo, kadar gre za rasizirane avtorje_ice, ampak recimo tudi za LGBTQ+ pisce in piske. Po eni strani lahko rečemo, da gre v literaturi in še zlasti v fikciji skoraj vedno za pripovedovanje zgodb (tudi) drugih in drugačnih, saj sicer sploh ne bi bilo možno upovedovati sveta onkraj lastnega popka – in da podobno oziroma še toliko bolj velja za prevajanje kot po definiciji medkulturno posredovanje.
Je pa res, in zadnje čase se šele učimo govoriti o tem, da se pri reprezentaciji marginaliziranih glasov tudi v literaturi odpirajo pomembna vprašanja odgovornosti pišoče_ga – in podobno velja tudi za prevajanje. Kako prevajam, da v svoji ustvarjalni gesti ne »povozim«, utišam ali izkrivim literarnega glasu, ki ga prevajam in ki ga ravno zaznamuje izkušnja zgodovinske odrinjenosti ali utišanosti v lastni reprezentaciji? Ali uporabljam svojo domišljijo za to, da se vživim v izkušnjo in položaj druge_ga in na podlagi tega oživim njen_njegov literarni glas tudi v slovenščini, ali za to, da ustvarim podobo druge_ga, priličeno moji lastni vnaprejšnji predstavi?
Vsako prevpraševanje razmerja med identiteto pišoče_ga in prevajajoče_ga berem najprej z vidika politike in etike literarnih reprezentacij.
Pri tem sta nujni pozornost in odpoved vnaprejšnji defenzivnosti. Drži, da se ponekod (še vedno) pojavljajo nativistični, esencialistični argumenti o rasi avtorja/prevajalca/literarnega kritika. Ob tem je vse prelahko zamahniti z roko. Toda pomembno se je zavedati, da ti argumenti ne nastajajo in se ne širijo v vakuumu. Nastajajo v kontekstu (samo)obrambe pred rasizmom na intelektualnem in literarnem področju, kjer se – še zdaj – pisanje nebelih avtoric_jev pogosto jemlje kot objekt vednosti, njih pa ne kot subjekta vednosti. Proizvajajo, skratka, surovino, ki jo rafinira evroameriška akademska srenja. Čeprav se ne strinjam z vsebino takih argumentov v tem smislu, da bi mi narekovali prevajalsko prakso, jih zato jemljem zelo resno: brez zgodovine rasizma jih ne bi bilo.
Vendar to ne nikakor pomeni, da take kritike nujno izhajajo iz esencialističnih predpostavk – to je samo po sebi pogosta napačna predpostavka. Zelo pomembna je, kot smo videli zgoraj, komponenta strukturne kritike: opozarjanje na to, kdo sploh ima dostop do založniške industrije, do dela v njej, do tega, da mu založbe ponudijo platformo za literarno izrekanje.
Založniški prostori so dostikrat zelo konservativen mikrokozmos, v katerem se prek omejevanja dostopa reproducirajo družbene neenakosti in s tem tudi družbene slepe pege. Ob tem se nujno zastavljati vrsto vprašanj: kaj to pomeni za manjšinske avtorje_ice (sem štejem prevajalke_ce), ki ostajajo spregledani_e; kaj ta spregledanost pomeni za družbeno skupino, iz katere izhajajo; kaj ta spregledanost pomeni za družbeni mainstream. Najmanj nadaljnje recikliranje in utrjevanje določenih predpostavk; morali pa bi razmišljati tudi o tem, kakšne nove perspektive, kakšne podobe skupne družbe in skupnega sveta, kakšne jezikovne prijeme in literarne in literarnoprevodne strategije bi lahko vnesli ti manjšinjski avtorji_ce, če jim ne bi bilo treba na vsakem koraku dokazovati že gole pravice, da v tej družbi obstajajo in se v njej umetniško izražajo.
Reduciranje vsakega poskusa odpiranja javnih diskusij o teh temah na spraševanje z večinske pozicije o tem, kdo zdaj »sme« kaj prevajati, je škodljivo in kontraproduktivno. Ta apriorna defenzivna užaljenost je branik ponotranjenih družbenih samoumevnosti, ki jih poskuša tovrstna kritika ravno osvetliti, uzavestiti in razgrajevati.
Tudi iz zgodovine drugih marginalizacij in boja proti njim vemo, da lahko, ko se počasi prevprašujejo in razgrajujejo zabetonirane samoumevnosti (npr. o spolnih vlogah), podložene z ustaljenimi asimetrijami moči, te premike nekateri, ki z njimi izgubljajo svojo nezasluženo prednost, občutijo kot izgubo. To ne pomeni, da so zahteve v smeri večje družbene pravičnosti problem – ali celo, da v svoji končni posledici, kot mi je dal vedeti neki kritik, vodijo v konec tako družbe kot fikcije. Prav narobe: vodijo v več družbe in v širše razprto literarno ustvarjalnost.
Različni prostori, različne možnosti
Specifične okoliščine se seveda med družbenimi in literarnimi prostori razlikujejo, kot se razlikujejo družbe in kot se razlikujejo družbene zgodovine njihovih jezikov. Primer Gorman/Rijneveld govori o nizozemskem literarnem prostoru. Prav lahko pa bi se zgodil tudi recimo v britanskem, francoskem in najbrž še kje (ta dva navajam, ker ju nekoliko poznam).
Slovenska družba je mnogo bolj homogena od naštetih – čeprav manj, kot si sama o sebi predstavlja; to samopodobo namreč krožno utrjuje z izrivanjem vseh, ki se apriori ne skladajo vanjo, v status izjeme ali tujosti (prim. tudi sijajno predstavo Črna koža, bele maske, v kateri skupina nebelih slovenskih ustvarjalk_cev reflektira svoj položaj v tej družbi).
V tem trenutku se »primer Rijneveld« tu ne bi mogel zgoditi, zato je takojšnji izbruh »alergije« na to nizozemsko debato toliko bolj presenetljiv. Dela rasiziranih avtoric in avtorjev v slovenščino za zdaj bodisi prevajamo nerasizirani prevajalci in prevajalke ali pa ne bodo prevedena. Neprevajanje pa bi pomenilo izbris teh glasov iz obzorja svetovne literature, kakor je vidna v slovenščini.
Torej prevajam. To poskušam početi čim bolj odgovorno. Za začetek: z zavestjo o stvarnih in družbenih razmerjih in zgodovinah, iz katerih črpa besedilo, o njihovih družbenih in psiholoških posledicah, pa seveda o literarni tradiciji, v katero se besedilo umešča. Zato ne berem le fikcije, ampak tudi pričevanja, eseje, teoretske tekste. Če naj ravnam odgovorno, moram znati utihniti in poslušati ter potem pri prevajanju (in razmišljanju in javnem izjavljanju o njem) črpati iz tega. Če naj ravnam odgovorno, se bom morala znati tudi umakniti, če bom kdaj v poziciji, podobni tej, v katero je založba postavila Rijneveld_a, on_a pa je v to verjetno nepremišljeno privolil_a.
Sklep
Medtem, ko je nastajal ta zapis, je Rijneveld napisal_a pesem, v kateri razmišlja o lastni poziciji in o sposobnosti, »dojeti / kdaj ni tvoje mesto«. Izredno pozitivno se mi zdi, da se na to diskusijo ni odzval_a z osebno užaljenostjo, temveč z refleksijo in s konstruktivnim posegom v javni prostor. To je dejanje, ki kaže na pripravljenost, učiti se in biti zaveznik_ca.
Ostaja vprašanje, ali bo tolikšno zrelost pokazala tudi založba Meulenhoff.
[*] Potek dogodkov in detajle o nizozemskem literarnem prostoru večinoma povzemam po prevajalski kolegici Staši Pavlović, ki se ji prisrčno zahvaljujem.***
Članek je predelava in razširitev zapisa, ki je bil prvotno objavljen na osebnem profilu avtorice na Facebooku.
***
Katja Zakrajšek je komparativistka in literarna prevajalka. Prevaja iz francoščine, angleščine in portugalščine. Najbolj doma se počuti v sodobnih pisavah, zgodi pa se ji tudi kakšen starejši klasik (Machado de Assis, Dušeslovec in druge zgodbe). V svojih prevodih se sprehaja od Francije (Marie Ndiaye, Ladivine) do Senegala (Ken Bugul, Riwaan), Konga (Fiston Mwanza Mujila, Tramvaj 83), pa z Mavricija spet v Francijo (Nathacha Appanah, Povratnik nasilja); od ZDA (Monique Truong, Knjiga soli) do Brazilije (Cristóvão Tezza, Večni sin; Adriana Lisboa, Simfonija v belem) do Velike Britanije (poezija Warsan Shire); od filozofije (Jean-Pierre Dupuy, Prihodnost ekonomije) do mladinske književnosti (Clémentine Beauvais, #3špehbombe). Za prevod romana Monique Truong Knjiga soli je leta 2008 prejela nagrado Radojke Vrančič.
