V času Slovenskega knjižnega sejma, ki ponuja tudi obilico dogodkov in pogovorov s knjižnimi prevajalci, nam je v veliko veselje, da lahko danes v seriji prispevkov ob evropski noči raziskovalcev predstavimo prav ta poklic. V pogovoru ga je predstavila Mateja Seliškar Kenda, samostojna književna prevajalka iz francoščine, nizozemščine.
Intervjuje so pripravili študentje prevajalstva Filozofske fakultete v Ljubljani pod mentorstvom red. prof. dr. Mojce Schlamberger Brezar v okviru aktivnosti ob evropski noči raziskovalcev Humanistika, to si ti.
Intervju: Mateja Seliškar Kenda, književna prevajalka
Bi nama lahko zaupali, kako ste po končanem študiju začeli svojo profesionalno pot? Kaj vas je navdušilo za literarno prevajanje?
Pravzaprav sem začela prevajati po naključju, in sicer še pred koncem študija. Pri večji slovenski založbi so urgentno potrebovali prevajalca nizozemskega mladinskega romana, sicer bi jim potekle zakupljene pravice. Tako se je začelo in takrat si nisem mislila, da bo literarno prevajanje postalo moj poklic, čeprav sem se z njim vedno spogledovala in sem v njem videla kombinacijo vsega, kar imam rada: književnosti, jezikov, branja in pisanja.
Odkrivanje tuje kulture skozi njen jezik, presajanje tujega v svojo kulturo in svoj jezik – kaj je lepšega! Raznovrstnost ubeseditev, pestrost idejnih svetov, večplastnost in bogastvo jezika so tiste specifike literarnega prevoda, ki ga ločujejo od drugih prevajalskih poklicev in so me posebej privlačile.
Za različne založbe sem potem prevajala zlasti francosko in nizozemsko prozo za mladino in odrasle, sledili so prevodi poezije in dramatike. Po nekaj letih sem se zaradi obilice naročil odločila, da zaprosim za status, s čimer sem se odločila tudi za poklic književne prevajalke. Tega vse do danes nikoli nisem obžalovala.
Kako poteka tipičen dan književnega prevajalca?
Čeprav smo profesionalni prevajalci nemalokrat v svobodnem poklicu, to še zdaleč ne pomeni, da si lahko privoščimo nekakšno romantično, bohemsko poklicno življenje. V bistvu svobodnjaštvo od posameznika zahteva še toliko več discipline.
Prevajanje knjig zahteva disciplino
Navadno prevajamo daljša besedila, prevodi nam lahko vzamejo tudi več mesecev in zato si je treba delo pametno razporediti, sicer ne ujameš rokov. Težava pri daljših prevodih je, da se na tvojem delu še kako poznajo dnevi, ko nisi bil najbolj pri stvari, besedilo namreč lahko opazno »klecne«, kar je nadvse zoprno popravljati. Določiti si moraš neko dnevno normo, čas za pregled pred oddajo, čas za korekture itd.
Disciplina je še toliko pomembnejša, če imaš družino. Šolske počitnice, vneta ušesa, šolanje od doma med trenutno epidemijo – vse to moraš nekako všteti v svoj delavnik in ni vedno lahko. Velikokrat delam tudi ob koncih tedna in praznikih, zaradi dolgih ur, ki jih presedim pred računalnikom, pa grem vsak dan obvezno tudi na zrak; prevajalski poklic zahteva tako mentalno kot fizično kondicijo.
Prevajate prozo, liriko in dramatiko. Kakšni izzivi se vam v vsaki zvrsti pojavljajo? Verjetno obstajajo tudi razlike med prevajanjem mladinske literature in literature za odrasle?
Prevajam vse zvrsti in med njimi so seveda bistvene razlike. Poezija je kot voda, pravijo, in res jo v prevodu težko uloviš, sama nisem nikoli prepričana, da je prevod zares končan. Zmeraj me srbijo prsti, da bi še kaj popravila, tudi po tem, ko je prevedena zbirka že objavljena.
Dramatika je spet nekaj povsem drugega. Dramsko besedilo mora delovati na odru. Prevod mora služiti igralcu in uprizoritvi, biti mora živ, sočen, otipljiv. Ker je navadno krajša, mladinsko prozo najraje prevajam spomladi, da sem lahko čim več zunaj, zdi se mi, da se potem lažje poigram s tekstom.
Prevajanje za otroke je poseben užitek, nikoli pa jih ne smeš podcenjevati. Otroci bodo prvi zabrisali knjigo v kot, če jim jo boš s slabim prevodom priskutil, s slabim delom jim lahko tudi za zmeraj uničiš veselje do branja in književnosti. Kar je seveda velika odgovornost.
Prevajalec knjig je pozoren in radoveden bralec
In literatura za odrasle? Bolj kot je roman kompleksen, zapleten, slogovno zahteven, inovativen in nenavaden, raje ga prevajam. Gre za to, da se ob tem ogromno naučim, da je tekst nekakšna sestavljanka, polna ugank, izjemna dogodivščina, polna vznemirljivih preprek. Potovanje, za katerega računam, da se mi bo na njem pridružil »idealni« bralec: čustveno inteligenten, občutljiv, razgledan in načitan. Ki mu odkrivanje novega predstavlja poseben bralski užitek. Vsak prevod je torej nekaj čisto novega in zahteva svoj pristop. V tem je draž našega poklica.
Kakšne so po vašem mnenju dobre lastnosti književnega prevajalca?
Mislim, da mora biti dober književni prevajalec v prvi vrsti pozoren in radoveden bralec. Seveda mora odlično obvladati oba jezika (izvirnega in ciljnega), ampak bistveno se mi zdi prav to, da zna v besedilu hkrati slediti različnim plastem literarnega dela. Da zasluti prikrite reference, da pozorno spremlja povezovanje posameznih motivov, da sledi razvoju protagonistov, da ima posluh za avtorjeve slogovne posebnosti, razvozlavanje retoričnih figur. Da je natančen. Da ima do neke mere tudi glasbeni posluh – občutek za melodičnost, ritem, zvočnost besed. Dobro, kakovostno literarno delo je namreč kot partitura, vsebuje vse našteto, in za dober prevod je ključno, da je na vse našteto pozoren tudi prevajalec.
Imate kakšne nasvete za mlade prevajalce, ki so na začetku svoje profesionalne poti in si želijo postati književni prevajalci?
Vztrajnost, bi rekla, je najpomembnejša. Kdor si res želi opravljati ta poklic, bo slej ko prej našel urednika, mogoče bo sam stopil do njega. Včasih se je treba kar opogumiti in začeti. In veliko brati, se razgledovati po književnosti, ki nas zanima. K urednikom pristopiti z dobrimi predlogi. Pomembno pa je, da se odločitev za poklic literarnega prevajalca sploh danes sprejme »pri polni zavesti«.
Honorarji niso pretirano visoki, tudi izplačani niso vedno redno, kdaj imaš dela preveč, pride čas, ko ti ga primanjkuje. Kot rečeno, delo na svobodi ima svoje prednosti, pa tudi slabosti. In nikoli ne smemo pozabiti, da je to poklic kot vsak drug – z vsemi obveznostmi in pravicami, opredeljenimi v pogodbah, zato je treba pred podpisom vsako pogodbo natančno prebrati.
Prevajanje knjig kot samotarski poklic?
Poklic prevajalca velja za samotarskega. Pa je to res? Si med delom prevajalci med seboj tudi pomagate?
Da, na nek način je naš poklic gotovo samotarski. Komunikacija z založbo, urednikom in lektorjem danes poteka skoraj izključno po elektronski poti, razen na javnih predstavitvah ali festivalih sodelavce le še redko vidiš v živo.
Do konstruktivnega dialoga med prevajalci pride, na primer, na prevajalskih delavnicah, pri nas obstaja tudi več forumov, skupin. Nanje se prevajalci lahko obrnemo, kadar potrebujemo pomoč ali naletimo na hujši prevajalski oreh, npr. skupina Prevajalci, na pomoč (ki je že gostovala na portalu op. ur.).
Sama se še vedno največkrat posvetujem s tujimi prijatelji jezikoslovci, ki so matični govorci. Imam tudi veliko tujih prevajalskih kolegov, s katerimi se srečujemo v prevajalskih hišah in na seminarjih v tujini. Kdaj se zgodi, da celo prevajamo isti roman in prihajamo do podobnih težav. Te izmenjave izkušenj so izjemno dragocene.
Komuniciraš seveda tudi s strokovnjaki za različna področja, na katera naletiš v romanu; za pomoč prosiš botanike, sabljače, gasilce, če omenim le nekaj svojih zadnjih »pomočnikov«. Ampak načeloma naše delo ostaja samotno, na koncu moraš nek roman še vedno prevesti sam, ga »presedeti« na samem, v miru, zato je dobro, če človek, ki se za ta poklic odloči, s samoto in samostojnim delom nima večjih težav.
V prevajalskem delu je zelo pomembna tudi vključenost v prevajalska društva – za književne prevajalce konkretno v Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP). Ali ima takšno članstvo na splošno pomembno vlogo za mladega prevajalca?
Ima, gotovo. Mlad prevajalec mora sicer izpolnjevati določene pogoje za včlanitev v DSKP, ampak je dobro, da se včlani, takoj ko jih izpolnjuje. Naše Društvo pozorno spremlja, kaj se dogaja na knjižnem trgu, kakšne posledice imajo širše družbene spremembe na naše delo.
Vedno bolj prihaja v ospredje problematika prevajalcev v svobodnem poklicu, vprašanja, kako sistemsko urediti naš status. Poleg tega organiziramo prevajalske seminarje, kamor se lahko vključijo tudi mlajši prevajalci, spremljamo delo in smernice Javne agencije za knjigo in Ministrstva za kulturo, trudimo se za večjo prepoznavnost našega poklica in pravičnejše pogodbe z založniki.
Osebno mislim, da Društvu še dolgo ne bo zmanjkalo energije, da se sčasoma uredijo tudi najbolj pereči problemi, ki spremljajo naše delo, in vsekakor je dobro, da so s prizadevanji Društva seznanjeni tudi mladi prevajalci.
Mateja Seliškar Kenda je končala študij primerjalne književnosti, francoščine in nizozemščine na FF in se izpopolnjevala na univerzah na Nizozemskem, v Franciji in Belgiji. Na oddelku za primerjalno književnost je doktorirala iz nizozemske in flamske avantgardistične poezije. Kot svobodna prevajalka prevaja predvsem nizozemsko in francosko poezijo, dramatiko in prozo za odrasle in mladino. Deluje tudi kot urednica in avtorica literarnih študij in spremnih besed. Kot mentorica mladim prevajalcem sodeluje pri projektih domačih in tujih organizacij in univerz.
