Iz laboratorija prevajalca: Natančna animacija mora biti usklajena z govorom

Ob evropski noči raziskovalcev objavljamo naslednjega v nizu intervjujev, ki so jih s predstavniki jezikovnimi poklici opravili študentje prevajalstva filozofske fakultete v Ljubljani. Tokrat je na vrsti prevajalka AV vsebin Vesna Žagar, ki je predstavila svoje izkušnje s prevajanjem in sinhronizacijo risank.

Študentje so intervjuje opravili pod mentorstvom red. prof. dr. Mojce Schlamberger Brezar v okviru aktivnosti Evropska noč raziskovalcev – Humanistika to si ti. Svoje delo so predstavili tudi na kanalu YouTube.

Intervju: Vesna Žagar, prevajalka AV vsebin

Povejte nam kaj o sebi in kako ste se začeli ukvarjati s sinhronizacijo.

V prevajalske vode sem zašla pravzaprav po naključju, čeprav je bilo to zame sanjsko delo, odkar sem ugotovila, da imam očitno žilico za jezike. Ker pa takrat, ko se je bilo treba odločiti za poklicno usmeritev, nisem videla formalne poti do prevajanja, sem se podala v novinarstvo.

Med delom v kulturni redakciji RTV Slovenija mi je v roke prišla videokaseta Lawrence Arabski s katastrofalnim prevodom. Bil naj bi slovenski, dejansko pa je bil vse drugo, samo slovenski ne. Poklicala sem distributerja in po razlagi, kako porazen je prevod, malce dramatično rekla: »Še jaz bi naredila bolje!« Distributer je samo mirno odgovoril: »A tako? Dokaži.« In s tem se je leta 1992 začela moja prevajalska kariera.

Sinhronizacija je prišla na vrsto precej pozneje. Moram priznati, da sem se je sprva precej otepala, ker postopka nisem poznala. In ker sem odraščala z vrhunsko sinhroniziranimi Smrkci, si nisem predstavljala, da bi se moje delo lahko kdaj primerjalo z izjemnim prevodom Dušanke Zabukovec. Dušanka je alfa in omega prevajanja za sinhronizacijo, nihče drug ji še po toliko letih sinhronizacij ne seže do kolen. Ampak ko se je tudi lokalni distributer, za katerega delam, s celovečernimi risankami podal v sinhronizacije, nisem imela dosti izbire, morala sem se naučiti. In to na lastnih napakah.

Če mi Jernej Kuntner, ki je režiral moj sinhronizacijski prvenec, in vsi v studiu ne bi stali ob strani in mi pomagali z nasveti, bi precej tenko piskala. Ampak sinhronizacijo Shreka 2 smo izpeljali, svet se ni podrl, gledalci niso protestno zapuščali kinodvoran in po nekaj mesecih tesnobe pri srcu mi je odleglo, da projekta nisem zamočila. Od takrat sem to delala redno, zdaj teče že šestnajsto leto mojega prevajanja za sinhronizacijo.

Sinhronizacija risank ni enostaven proces

Bi lahko opisali postopek od prevoda oddaje do sinhronizacije in predvajanja na televiziji?

Postopek dela na televiziji se razlikuje od dela za kino. Predvsem je na televiziji vključenih več ljudi. Tudi končni izdelki se razlikujejo, tako po zahtevnosti kot po jeziku. Zato ne morem opisati nekega splošnega postopka, ker poznam samo delo pri celovečernih risanih filmih, ki pridejo v kino. In tudi pri tem obstajata dva različna postopka, odvisno od tega, ali je v delo vključen nadzornik iz tujine ali ne.

Vedno dobiš videoposnetek in skripto. Ker nimam toliko posluha, da bi že ob poslušanju znala določiti dolžino povedanega, ob prevajanju za sinhronizacijo vedno dobim žulje, ker zloge štejem na prste in z nohti pritiskam v dlan.

Ko je prevod končan, ga v roke dobijo režiser in igralci, ki potem lahko tudi še kaj spremenijo med samim snemanjem, če ugotovijo, da se moj prevod ne prilega najbolje ali če jih prešine boljša rešitev. Navsezadnje so to izjemno ustvarjalni ljudje z bogato domišljijo. In trije ali štirje skupaj v studiu marsikdaj iztuhtajo kakšno vrhunsko domislico, ki meni, ko sama sedim pred računalnikom med štirimi stenami, ne bi nikoli prišla na misel. Tega ne gledam kot poseganje v moje delo, ampak kot bogatenje.

Jernej Kuntner mi je na samem začetku nekoč rekel: »Ti zamesiš testo, jaz pa iz njega spečem piškote. Če je testo slabo, so tudi piškoti zanič. Če je testo dobro, lahko iz njega naredimo, kar hočemo.« Sicer pa sem z ekipo vedno v stiku, če je kaj vprašljivega. In določene ključne izraze, ki jih ne smejo spremeniti, jim že vnaprej označim. Sicer pa vsak v prevod vnese nekaj svojega in končni izdelek je rezultat skupinskega truda.

Največji glavobol povzročajo šale

Če je v postopek vključen tudi nadzornik iz tujine, ima delo še eno dodatno vmesno fazo. Določene dele prevoda je treba prevesti nazaj v angleščino, da nadzornik preveri, ali smo doumeli pomen. To so navadno besedne igre in šale, ki so vedno največji glavobol pri prevajanju. In tudi usklajevanje oziroma prepričevanje nadzornika, da določene stvari v slovenščini preprosto niso smešne ali znane ali izvedljive zaradi slovnice, ni najlažje. No, ko je prevod posnet in gre v tehnično obdelavo, je moje delo končano.

Kakšne vrste oddaj sinhronizirate in kje se vam zdi, da se pojavlja največ težav?

Sinhroniziram predvsem celovečerne risanke, teh sem prevedla že več kot 80, nekaj pa je bilo tudi risanih serij za televizijo, denimo Mia in jaz, Grozni Gašper, Raziskovalka Dora …

Najbolj problematične pri tem delu so – vsaj zame – tri stvari. Prva je razlika v slovnici obeh jezikov. Slovenščina ima drugačen stavčni vrstni red, odvisnike, sklone, spreganje … Zato so poudarki pogosto drugje. In ne moremo povedati vsega, kar je rečeno v izvirniku, ker je zaradi slovnice to treba povedati bolj »na dolgo«.

Druga težava je sama dolžina besed. Angleščina je bolj kot ne dvozložni jezik. Slovenščina ima veliko več daljših besed s tremi ali štirimi zlogi. In zato se matematika marsikdaj ne izide. Tretja težava pa je izredno natančna animacija ust pri celovečernih risankah, zlasti samoglasnikov O in U. In angleščina je polna besed iz stavkov, ki se končajo z O ali U. Slovenščina jih nima prav dosti, če stavka ne obrneš, da uporabiš kakšen drug sklon. Najbolj tečno je prevesti »I love you«.

Sinhronizacija risank je polna izzivov

Na kaj morate biti pozorni, ko sinhronizirate? Se vam zdi, da je usklajenost izvirnega govorca in sinhronizacije pomembna (npr.: odpiranje ust, število zlogov ipd.)?

Vse je odvisno od animacije. Če usta niso natančno animirana, potem pri tem ni težav. Lahko se doda zlog ali dva, pa prilagajanje na usta ni potrebno, ker ni vpadljive razlike med animacijo in zvokom.

Natančna animacija pa mora biti nujno usklajena z govorom. Sicer je strahotno moteče. Seveda je nemogoče vedno ujeti vsako odpiranje ust in vse prevesti do zloga natančno, pomembno pa je, da ujameš najizrazitejšo mimiko.

Najhujši primer tega iz filmov, ki sem jih prevedla jaz, je bil kader v Kung fu pandi. Pojev obraz se je raztezal čez cel zaslon in v počasnem posnetku je rekel: »I love you, guys.« Vsak zvok je bil podrobno animiran. Ta en kratek stavek mi je vzel več kot eno uro, da sem našla rešitev.

Če se za trenutek osredotočiva na sinhronizacijo risank. Kako govorci dosežejo določen ritem? Ali morajo trenirati glas in delati dihalne vaje? Kakšno vlogo imajo čustva?

Na to vprašanje žal ne morem odgovoriti, to bi morali vprašati igralce.

Bi lahko našteli nekaj oddaj, kjer ste sodelovali v okviru sinhronizacije? Na kateri končni izdelek ste najbolj ponosni?

Kot sem že rekla, sem prevedla več kot 80 celovečernih risanih filmov. Precej sem ponosna na Bikca Ferdinanda, ki mi je prinesel nagrado, in na enega od prvih filmov, ki sem jih sinhronizirala, na Hortona. Ta je bil poln rim in zato izredno zahteven. Sicer pa so mi precej pri srcu izvirni Levji kralj, Rango, Simpsonovi, Povest o Desperauxu, Domov in Pogum.

Mladi prevajalci imajo pogosto težave s prebijanjem na prevajalski trg. Imate kakšen nasvet ali napotek za bodoče prevajalce?

Prevajalski trg je že precej zasičen, čeprav se zdi, da je prevedenega toliko programa, da je dovolj dela za vse. In to izkoriščajo slabe agencije, ki plačujejo nizke honorarje in mlade prevajalce izkoriščajo kot suženjsko delovno silo.

Glede tega imam en nasvet: vzemite si en dan in delajte, da vidite, koliko ste sposobni narediti v normalnem delovnem dnevu, potem pa ob vsaki ponudbi preračunajte, koliko bi s takim delom zaslužili na dan. Če je znesek mizeren, dela ne sprejmite, ker vam nikoli ne bodo dvignili plačila, tudi če obljubljajo, da ga morda nekoč bodo.

In še nekaj, kar bo mogoče zvenelo vzvišeno, ampak ni. Zavedajte se, da nimate pojma. Kdor misli, da zna, dejansko ne zna. In nikoli ne napreduje. Ponavlja iste napake, ne izboljšuje se. Če greš v ta posel z mislijo, da še ogromno ne veš, se boš sproti učil, izboljševal, pilil … In vsak naslednji prevod bo boljši.

Poglej komentarje (0)

Leave a Reply

Your email address will not be published.

 

 

 

 

Projekt ŠIPK sta sofinancirali Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada

 

Izdelava spletne strani: Marko Gustinčič, Nino Šuligoj

© 2020 Vse pravice pridržane

 

Na začetek