Iz laboratorija prevajalca: Lektorjevo delo se ne začne in konča s pravopisom

Abc

Prevajalec je vedno tudi raziskovalec, enako velja za druge jezikovne poklice. Tokrat predstavljamo intervju, v katerem je lektorjevo delo, izzive in poglede na lektorski poklic predstavila Kristina M. Pučnik, lektorica slovenskega jezika in aktualna predsednica Lektorskega društva Slovenije.

Gre za drugega iz serije intervjujev pod skupnim naslovom Iz laboratorija prevajalcev, ki so jih v okviru Noči raziskovalcev 2020 pripravili študentje prevajalstva Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom red. prof. dr. Mojce Schlamberger Brezar. Vse intervjuje najdete v kategoriji oz. pod oznako #noč raziskovalcev 2020.

Intervju: Kristina M. Pučnik, lektorica in jezikovna svetovalka

Ko se srečamo z lektorskim poklicem, večina ljudi najprej pomisli na popravljanje ločil v besedilih, vendar je to samo eno od področij, ki zajemajo delo lektorja. Nam lahko bolj natančno razložite, kaj vse obsega vaše delo in kaj vas postavlja pred največji izziv?

Lektor je prvi bralec (pogosto tudi zadnji) besedila pred javno objavo. Vloga lektorja v sodobni jezikovni kulturi je resda precej več kot urejanje vejic, pravzaprav je urejanje jezikovnih izraznih sredstev glede na vlogo in slog besedila. Je pa lektor le eden od sodelavcev v timu, odgovornem za oblikovanje kakovostnih besedil za javno objavo.

Njegovi posegi v besedila so raznoliki: nekateri popravki so nujni (npr. pregibanje in ločila), drugi občasni, lektor nikoli ne sme spreminjati ustaljene terminologije, po pameti pa mora sloveniti in se odločati na ravni stilistike. Lektorjevo delo se ne začne in konča s pravopisom, slovarji, korpusi in obvladovanju interpretacije podatkov iz teh virov. Največji izziv pri mojem delu je komunikacija z naročniki ter s pisci in govorci – moj osnovni cilj je na vsako jezikovno vprašanje odgovoriti tako, da se bo vprašujoči lahko dovolj samozavestno odločil med možnostmi ubeseditve. 

Delo lektorja in drugih sorodnih poklicev je lahko tudi zelo enolično, sploh ko gre za dolga besedila ali besedila s področja, ki nam ni zanimivo ali pisano na kožo. Popravki morajo biti enotni; kako torej ohranjate pozornost in ostanete zbrani?

Prav to vprašanje sem si postavljala na začetku svoje poklicne poti. Po skoraj dveh desetletjih menim, da je to veščina, v kateri se lahko izurimo, tako da postane dodana vrednost te jezikovne storitve. Res pa je, da se razmeroma veliko kolegic in kolegov nekaterih besedil in področij ne upa lotiti, ker menijo, da niso zanimiva, jih premalo poznajo, celo bojijo se jih, nočejo porabljati časa. 

Profesionalno opraviti svoje delo pomeni, da se lektor zna lotiti urejanja katerega koli besedila in naročniku svetovati pri razrešitvi katerega koli jezikovnega vprašanja, saj se s pridobljeno izobrazbo lahko usposobi za zahtevnejšo uporabo razpoložljivih jezikovnih virov in orodij.

Največja težava je neozaveščenost avtorjev besedil

Na spletnih straneh, javnih mestih in socialnih omrežjih pogosto naletimo na neustrezno napisana besedila. Se vam zdi, da splošna javnost, vključno z javnimi in slavnimi osebnostmi, zanemarja vrednost dela lektorjev in lektoric?

Kljub pripadnosti svojemu poklicu in poklicni skupini mislim, da pri neustrezno napisanih javno objavljenih besedilih ne gre za zanemarjanje našega dela, ampak za neozaveščenost, velikokrat tudi za premajhno pozornost do tistih, ki jim je besedilo pravzaprav namenjeno, da ga razumejo. 

Zdi se, da je javnost v naglici sedanjega časa premalo ozaveščena o možnosti lektorja kot  izobraženega oziroma usposobljenega in objektivnega bralca ter da del javnosti (piscev, govorcev, pa tudi lektorjev) še vedno vztraja v stereotipnem razumevanju lektorjev kot izbrancev, ki jezik že instinktivno bolj obvladajo, si ga lastijo in dovolijo krojiti. Jezikovna zmožnost, jezikovni repertoar v paleti registrov in jezikovna praksa – to troje je bistveno za uspešno in učinkovito, ne le kakovostno komunikacijo, pa ne le v jezikovnih poklicih.

Kristina M. Pučnik, lektorica in jezikovna svetovalka, predsednica Lektorskega društva Slovenije
Foto: Matija Brumen

Glede na to, da popravljate tudi prevode besedil, preden so ta objavljena, in da so diplomirani prevajalci jezikovno podkovani, kaj se zgodi, če se vi ne strinjate s prevajalčevo rešitvijo, prevajalec pa se ne strinja z vašimi popravki? Se to pogosto dogaja?

Ne spomnim se, da se s prevajalčevo rešitvijo ne bi strinjala, če ta svoje delo opravi profesionalno. Prevajalčevega dela pravzaprav niti ne presojam, saj za to nisem poklicana. Se pa zgodi, da najdem napačen prevod samooklicanega prevajalca, celo prevod iz prevajalnika. Takrat pregled besedila zavrnem in naročnika prosim, da pred lekturo prevod pregleda prevajalec. 

S prevajalkami in prevajalci zelo dobro sodelujem. Če se mi kaj zdi nenavadno, na to opozorim, pojasnim in dodam nekaj drugih možnosti, ki jih vidim. Seveda se tudi zmotimo in podležemo enkrat purizmu, drugič ohlapnosti. Vendar z odlično komunikacijo, v kateri se urim vsak dan, se da doseči skupen cilj naročnika, prevajalca in lektorja – razumljivo in jezikovno sprejemljivo besedilo (po profesionalnem prevodu in lekturi je prevod lahko celo boljši od izvirnika).

Preudarna in zvrstno utemeljena skrb za jezikovno podobo besedil v javnosti

Že peto leto ste predsednica Lektorskega društva Slovenije. Kako določate smernice za lektoriranje znotraj društva? Na katere vire se sklicujete pri popravkih? Ali pri tem sledite jezikovnim priročnikom ali rabi v praksi?

Merila kakovosti, po katerih bi vrednotili lektoriranje, morajo izhajati iz znanja (tj. izobrazba, obvladovanje rabe jezikovnih virov, pripomočkov in tehnologij) ter sodelovanja (med lektorji in sorodnimi jezikovnimi strokovnjaki ter širše s slovenistično stroko, tj. z jezikoslovci in Pravopisno komisijo pri SAZU in ZRC SAZU). 

V sodelovanju s stroko zaupamo, da se ta trudi ustvarjati in snovati strokovne vire, priročnike in tehnologije, utemeljene tudi z jezikovno rabo. Lektoriranje je preudarna in zvrstno utemeljena skrb za jezikovno podobo besedil v javnosti. Marsikateri lektor se boji odgovornosti, ki ga prinašajo premišljena raba potrebnega znanja, zmožnost strokovne utemeljitve lektorskih posegov in zmožnost dialoga z avtorjem. Kljub temu se ne more izogniti izpostavljenosti svojega delovanja. To navsezadnje pomeni, da je lektor, ki dobro opravi svoje delo, pravzaprav neopažen.

Ali se vam ob lektoriranju raznovrstnih besedil zdi, da je pismenost splošne javnosti na visoki ravni ali je še prostor za izboljšave? S čim imajo ljudje največ težav? Kako lahko to odpravijo?

Pismenost splošne javnosti je zanimiv splet veliko zelo različnih dejavnikov: od jezikovne kulture v družini, jezikovnega pouka v sistemu vzgoje in izobraževanja, na univerzi (predvsem glede obvladovanja strokovnega jezika), pa do medijev, ki so glavni nosilci javnih besedil z velikim vplivom na jezikovno krajino (in kultiviranost). Danes je posebna veščina znati poiskati vire za odgovore na vprašanja, tudi če so preprosta ali »samo« jezikovna. Ob poplavi raznovrstnih svetovanj smo lektorji jezikovni svetovalci, ki lahko pokažemo na vire, vedno prijaznejše za uporabnike, še bolj pa pomagamo pri odločanju med različnimi uresničitvami knjižnega jezika. Mislim, da se vendarle nezanemarljiv del splošne javnosti zaveda pomena naših storitev in usposobljenosti.

Ljudi, ki na glas pripovedujejo o svojih jezikovnih težavah, še vedno najbolj vznemirja slovenjenje ter že kar stereotipni purizem v zvezi s tem. Pa ne zato, ker bi imeli s tem tako velike težave, ampak velikokrat zaradi značilne slovenske želje po razmišljanju o jeziku.

 

Foto: Matija Brumen

V širši druščini jezikovnih poklicev si že desetletja želimo z ureditvijo svoje poklicne dejavnosti utemeljevati in utrjevati mesto v družbi in kulturi. Mislim, da vendarle stopamo po poti jasnejše opredelitve prevajalcev, tolmačev in lektorjev kot izobraženih in usposobljenih strokovnjakov, ki delamo po poklicnih in etičnih standardih. In da nas je vedno več takih, ki si to iskreno želimo in smo za to pripravljeni tudi kaj narediti.


Kristina M. Pučnik je končala študij slovenistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med letoma 2005 in 2012 je bila pri podjetju Lektoriranje, d. o. o. zaposlena kot lektorica strokovnih besedil s področja medicine in farmacije, od leta 2012 naprej pa v podjetju Littera medica d. o. o. deluje kot lektorica in prevajalka medicinskih in tehniških besedil. Že peto leto je tudi predsednica Lektorskega društva Slovenije.

Poglej komentarje (0)

Leave a Reply

Your email address will not be published.

 

 

 

 

Projekt ŠIPK sta sofinancirali Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada

 

Izdelava spletne strani: Marko Gustinčič, Nino Šuligoj

© 2020 Vse pravice pridržane

 

Na začetek