V zadnjem intervjuju iz niza prispevkov z oznako #noč raziskovalcev 2020 se predstavlja mlada samozaposlena prevajalka Vesna Elikan. Kako je premagala prve korake na samostojni poti, s katerimi težavami se soočajo samozaposleni prevajalci in kakšna je prihodnost prevajalskega poklica.
Pogovore so v okviru evropske noči raziskovalcev Humanistika, to si ti pripravili študentje prevajalstva z ljubljanske filozofske fakultete. Njihova mentorica je bila red. prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar, predstavitev projekta pa si lahko ogledate tukaj.
Intervju: Vesna Elikan, mlada samozaposlena prevajalka
Spomini na študentska leta so pri vas še sveži, saj ste diplomirali leta 2018. Kako se po vašem mnenju študij razlikuje od »pravega dela«? Kako ste vi prišli v stik s prvimi naročniki?
Študij prevajanja se precej razlikuje od dela pravega prevajalca. Verjetno to velja za vse poklice, ker se v nekaj študijskih letih težko zajame prav vse vidike, ampak razlika je vsekakor očitna. Predvsem z vidika prestopa na trg dela ter pridobivanja prvih prevajalskih in lektorskih projektov, sploh če sem želela prejeti tudi plačilo, ki je ustrezalo moji izobrazbi in znanju.
Sama sem se že med študijem odločila, da bom svojo kariero začela kot samostojna prevajalka, zato sem že kot študentka iskala takšna sodelovanja, s katerimi sem lahko tudi po prenehanju študija kot s. p. nadaljevala brez težav. Pri takšnem načinu dela je zelo pomembno predvsem mreženje, ker veliko dobrih projektov prejmem prav prek poznanstev. Tako da vsem študentom priporočam, da se že med študijem opogumijo in ponujajo svoje storitve – seveda pa z veliko mero resnosti in strokovnosti, ker dobro besedo o vas širijo samo zadovoljni naročniki.
Pogosto si predstavljamo, da je za odprtje s. p.-ja treba izpolniti kupe papirja in da je celoten proces precej zapleten. Kako ste se vi spopadli z birokratskimi mlini?
Ustanovitve s. p.-ja sem se lotila zelo sistematično. Na spletu sem si dobro prebrala celoten postopek in morebitna vprašanja naslovila na bližnje, sploh pa na svojo sestro, ki je na podoben način začela svojo poklicno pot. Izkazalo se je, da je vse skupaj veliko lažje, kot sem si sprva predstavljala, vendar vsakomur priporočam, da se o stvareh dobro pouči, ker že tako naletimo na marsikatero vprašanje ali dvom.
Samozaposlena ali prekarka?
Danes smo priče precej burnim razpravam na področju prevajalskega poklica, zlasti v zvezi s prekarnostjo in regulacijo poklica. Kako vi doživljate to in ali menite, da bi morala država bolje poskrbeti za ta poklic?
To je vsekakor tematika, o kateri bi lahko veliko napisala. Ne bi rekla, da se samo samostojni prevajalci soočajo s težkimi ali celo prekarnimi obdobji, ampak na začetku kar večina samozaposlenih. Prav noben začetek ni lahek, vse skupaj pa imamo lahko bolj pod nadzorom, če upoštevamo fiksne stroške prispevkov in pametno upravljamo svoje finance.
Seveda je treba upoštevati tudi dejstvo, da redni naročniki ne pridejo čez noč in da sta za uspeh potrebna čas, predvsem pa kakovostno delo. Po drugi strani pa se moramo zavedati svoje vrednosti, sploh če jo izkazujemo z dokončanim študijem, in postaviti neke meje, saj jih namesto nas ne bo nihče. Na tej točki se lahko navežem na državo, katere namen po mojem mnenju ni skrbeti za prevajalce kot take – vsekakor pa bi morala biti bolj dovzetna za naše predloge.
Zato bi se morali prevajalci bolj medsebojno povezovati in morebitne pobude nasloviti na državne institucije, ki se ukvarjajo s tem področjem. Tukaj lahko večjo vlogo verjetno odigrajo prav prevajalska društva in zagotovo bi več dosegli z bolj proaktivnim odnosom vseh nas.
Kaj konkretno si vi želite, da bi se uredilo ali spremenilo?
Želela bi, da bi prevajalci bolj cenili svoje znanje in svoje delo ter se skupaj borili za boljše pogoje dela in pravično plačilo. Predvsem bi se morali pogovoriti, kako skupno in odločno pristopiti k obračunavanju strojnih prevodov, ki so zadnje leto v porastu, saj lahko večje količine besedil hitro znižajo kakovost prevodov in predvsem primerno plačilo.
Pomen mreženja in navezovanja stikov
Sodelovanje med prevajalci je zelo koristna in precej pogosta praksa v tem poklicu. Ali tudi vi kot samozaposlena prevajalka sodelujete z drugimi prevajalci? Bi si morda želeli, da bi se prevajalska podjetja še bolj povezala?
Kot s. p. z drugimi prevajalkami in prevajalci odlično sodelujem. V zadnjih letih sem spoznala kar nekaj zelo kakovostnih in zanesljivih kolegov. Z njimi z veseljem stopim v stik, ko sama ne morem prevzeti kakšnega prevoda ali pa ko moj naročnik potrebuje prevod v takšni jezikovni kombinaciji, ki je jaz ne zagotavljam. Tako da vsekakor spodbujam dobre odnose in medsebojno pomoč.
Slovenska prevajalska podjetja med seboj ne sodelujejo pretirano, na srečo pa zelo veliko sodelujejo s podjetji iz tujine. Tako imajo stik z zanesljivim zunanjim sodelavcem, ki poskrbi za celostne jezikovne rešitve za jezikovne pare, ki so v Sloveniji težko izvedljivi, v zameno pa to tuje podjetje slovenskemu posreduje projekte s slovensko kombinacijo. Seveda pa bi bilo dobrodošlo, da bi tudi slovenska podjetja med seboj bolj sodelovala in si priskočila na pomoč, ko naletijo na kakršne koli težave.
Imate morda kakšen nasvet za bodoče prevajalce, ki se odpravljajo na samostojno poklicno pot?
Vsem, ki želijo postati samostojni prevajalci, priporočam, da se pogumno podajo na poklicno pot in že med študijem pridobivajo izkušnje. To ni lahka naloga, sploh ker so začetne tarife nižje, ampak nekje je treba začeti in vsaka izkušnja je neprecenljiva. Svetujem tudi, da se dela lotijo z veliko mero resnosti in da poskušajo sodelovati z naročniki, saj nam lahko pogosto priskočijo na pomoč (npr. pri reševanju terminoloških zagat, prilagajanju roka oddaje in podobno). Predvsem pa naj se zavedajo svoje usposobljenosti in naj ne pristajajo na pogoje, ki jim ne ustrezajo.