Ob tem, ko je vlada ustavila objavo razpisa za diplomski in podiplomski študij in imam doma maturanta, ki naj bi se vpisal na fakulteto (informatika, ampak to sploh ni pomembno), doma razpravljamo o tem, kakšen je sploh namen te odločitve, kako preživeti negotove čase in kako konstruktivno živeti okoliščinam navkljub, kako se na splošno ne izgubiti in ohraniti cilj pred očmi.
Zdaj je čas informativnih dni in resno upamo, da tudi vpisov na fakulteto. In kam se bodo vpisali, bi se morali komaj dobro polnoletni člani naše družbe absolutno odločati sami, saj le sami vedo, kaj jih zanima, katere so njihove močne plati, kje jim bo uspelo. Najsi bodo to naravoslovne ali družboslovne vede, računalništvo ali jeziki.
Kaj je cilj študija?
Šola je orodje – za posameznika, ne za državo. Če naj nekdo konča študij, postane strokovnjak in prispeva v družbo, potem ga mora študij zanimati. Če ga bo študij zanimal in ga bo poglobil, bo postal strokovnjak na svojem področju in bo sam videl, kako in na kakšen način lahko njegovo znanje koristi družbi. Končno bi morali priti do tega, da cilj študija ni diploma, ampak osebna rast in znanje.
Diploma iz nečesa, kar naj bi bilo potrebno, pa ti ne leži in se tega ne moreš naučiti, zato diplomo po možnosti za jurja ali dva naročiš pri nekom, ki zna pisati (ta je našel tisto, kar mu leži), je brezvezen papir, na podlagi katerega lahko v produktivno družbo vključiš nekoga, ki bo iz nje samo odnašal.
Šola, ki je orodje države, je orodje za indoktrinacijo. Če šola postane samo orodje države, ki deluje po načelu »ne razmišljaj o tem, kar bi ti želel, razmišljaj samo o tem, kar ti mi naročimo«, je to nevarno.
Je res cilj države samo podrediti si državljane, jih zatreti in jih izčrpati do prezgodnjega bolezenskega stanja, v katerem postanejo njeno breme? Ne bi moral biti cilj posamezniku olajšati pot do osebne sreče v delu, s katerim bi družba in država pridobili na katerem koli področju?
Katera študijska smer še pride z garancijo delovnega mesta?
Med silnimi razpravami na Facebooku sem prebrala tudi naslednji komentar: »Naj se preverijo potrebe in temu primerno omogoči vpis. Ne pa da imamo potem cel kup nezaposljivih, ker so šli študirat neperspektivne smeri. Za družbo je koristneje, razumem pa, da komu ne bo uspelo priti do želenega študija.« Meni se zdi to razmišljanje izjemno ozko in kratkoročno.
Kot bi spet slišala svoje starše, ki so me prepričevali, naj se (kljub izraziti nesposobnosti za matematično razmišljanje, ki je posledica blage disleksije) vpišem na ekonomijo, ker so samo tam zagotovljene službe. K sreči sem toliko časa trmarila in kazala matematične cveke, da so me spustili na FF študirati jezike in književnost. Že 25 let dovolj dobro živim od prevajanja, čeprav me računalničarji že več kot 10 let prepričujejo, da je to mrtva panoga, ker me bodo najpozneje drugo leto zamenjali računalniki in računalniški prevodi (pa se to seveda ni zgodilo in se še nekaj časa ne bo). To je samo moj primer, ena kapljica med milijoni.
Celo to, da živim od prevajanja, je odklon od mojega študija, ki je predvideval, da bom učiteljica slovenščine in italijanščine na osnovni šoli. Noben študij ne daje zagotovila, da boš opravljal točno ta poklic, zaradi katerega si se na izbrano smer vpisal, v taki obliki, kot si si jo zamišljal na podlagi skromnih izkušenj, nabranih v otroštvu. Večina ljudi za svoj poklic v osnovni šoli še slišala ni, kaj šele, da bi si lahko predstavljala, kaj opravljanje tega poklica zajema.
Kateri študijski programi so v spreminjajočem se svetu perspektivni?
Kdo ve, kaj je (ne)perspektivno? Kdo si je pred dvema letoma mislil, da bo toliko psihologov in terapevtov imelo toliko dela zaradi enega (nepredvidenega) virusa v kombinaciji s čudnimi politikami?
Je sploh mogoče predvideti poklicne potrebe za čez 3, 5 in 8 let, ko bodo prišli z univerz ti, ki naj bi se nanje vpisali letos? Ne bi bilo treba potrebnih raziskav naročiti prej, namesto da bi na vrat na nos ustavili razpis vpisnih mest na fakultete dva dni pred rokom?
Potem pa je tu še mnenje študentke biokemije in mlade znanstvenice: »Nam, ki nas zanima naravoslovje in se odločimo za te študije, vsi dopovedujejo, da je edino, kar je pomembno, znanost – in prava znanost je v očeh naravoslovcev samo naravoslovna znanost.
Ker je to edino, kar je pomembno, nas ne naučijo niti tega, kako svoje misli predstaviti drugim. In potem prideš nekega dne do točke, ko naj bi o svojem delu napisal članek, pa nimaš osnovnih jezikovnih sredstev za to. Nihče nam ne razloži, kako razmišljajo drugi, redki »naravoslovci« premoremo dovolj empatije. Kako naj predajamo svoje znanje brez znanja o predajanju znanja?«
Tudi humanistični pristopi in znanja so nujni za napredek – naravoslovja in tehnike
Šele po letih usmerjanja v naravoslovne predmete nam postaja jasno, da je razvoj pogojen s sodelovanjem, sodelovanje pa je pogojeno s komunikacijo. Tu sta možnosti dve. Lahko bi tiste, ki jim interakcija z ljudmi ne leži najbolj, učili osnovnih veščin socializacije, za katero niso nadarjeni in v šoli zanjo ni bilo časa – prej ali slej si ga je očitno treba vzeti. Lahko pa bi v ekipo vključili ljudi, ki so za to nadarjeni in so komunikacijo, mediacijo, jezike in podobne družboslovne vede študirali, poznajo metode in finte za posredovanje informacij v različne smeri. Seveda pa je njih treba naučiti osnove stroke, ki jo bodo morali skomunicirati. Naravoslovje ni samo sebi namen. In družboslovje ni samo sebi namen.
Prej omenjena študentka me je spomnila na citat iz filma Društvo mrtvih pesnikov, ki zelo lepo povzame to soodvisnost – med ljudmi in znotraj posameznika. To je moj prevod:
Poezije ne beremo in pišemo zato, ker je prikupna. Beremo in pišemo jo zato, ker smo del človeštva. Skozi človeštvo pa vihari množica strasti. Medicina, pravo, gospodarstvo, inženirstvo – to so plemenite znanosti, s katerimi ohranjamo življenje. Poezija, lepota, romantika, ljubezen – to pa so stvari, zaradi katerih hočemo živeti.
Ko se odločaš o vpisu na fakulteto, ko se odločaš o svoji poslovni poti, ko se odločaš o tem, kakšno življenje hočeš živeti, se moraš zavedati, da ga lahko živiš le sam. In le če ga živiš v skladu s sabo, boš lahko kakovostno uresničil svoj prispevek družbi.
Tukaj si zato, da boš svetu prispeval eno kitico, en stavek, eno misel, eno idejo. Samo ti se lahko odločiš, kakšna bo vsebina.
Katja Benevol Gabrijelčič je že več kot 25 let lektorica slovenskega jezika ter prevajalka strokovnih in tehničnih, pa tudi literarnih besedil iz italijanskega in angleškega jezika.
Ima številne izkušnje z lektoriranjem strokovnih revij ter drugih strokovnih del, učbenikov, diplomskih in magistrskih nalog. Prevaja tehnična besedila z najrazličnejših področij, od IT prek nameščanja in vzdrževanja klimatskih sistemov do sestavljanja Lego kock. Zelo rada prevaja leposlovje in ima pod streho spravljenih čez 20 romanov in kar nekaj otroških knjig. Občasno prevaja in podnaslavlja filme in nadaljevanke, kar bi z veseljem počela pogosteje, če to delo ne bi bilo tako slabo plačano.
Že leta 1998 je ustanovila Forum slovenskih prevajalcev, ki je prvi množično povezal prevajalce in jezikoslovce iz vse Slovenije in tujine. Po eni strani ji je žal, da zaradi razvoja dostopnejše tehnologije počasi zamira, po drugi strani pa je vesela, da je toliko let dobro opravljal svoje edino poslanstvo.
