Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev (DSFTP) v sodelovanju z Generalnim direktoratom za prevajanje (DGT) pri Evropski komisiji v četrtek, 22. oktobra 2020, organizira konferenco z naslovom »Podnaslavljanje: med znanostjo in umetnostjo«, ki jo boste lahko spremljali na platformi Youtube. Dogodek bo v prvi vrsti namenjen predstavitvi Smernic za podnaslavljanje v slovenščini, organiziran pa bo v sklopu pobude Evropske komisije #TranslatingEurope. Predsednica DSFTP Jerca Kos nam je povedala več o smernicah, stanju na trgu s podnapisi in delovanju društva.
O nastanku smernic za podnaslavljanje v slovenščini
Zakaj ste se odločili za pripravo smernic za podnaslavljanje v slovenščini? DSFTP je pri tem sodelovalo z več ustanovami: s Televizijo Slovenija, Slovensko kinoteko, Oddelkom za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Lektorskim društvom Slovenije.
Glavni razlog je to, da podnaslovni prevajalci smernice resnično potrebujemo. Z njimi bomo lahko izboljšali kakovost prevodov. Vedno se sicer držimo nekih splošnih navodil in usmeritev, od pravopisa naprej. Vsekakor pa nam bo delo zelo olajšalo to, da bodo napotki zapisani in zbrani na enem mestu, tako glede jezikovnih in oblikovnih kot tehničnih navodil. Tako bodo prevodi preprosto boljši.
Smernice sicer niso zakon, niso ustava ali kako drugače »zacementiran« predpis. So priporočila, ki naj bi jih upoštevali prevajalci in naročniki prevodov. Temeljijo na tem, kaj so za slovenske gledalce dobri in kakovostni podnapisi. V Sloveniji imamo namreč zelo dolgo in dobro tradicijo podnaslavljanja. Smernice se opirajo na to tradicijo in dobre prakse ter poskušajo začrtati, kaj dela podnapise dobre oz. na podlagi česa jih slovenski gledalci prepoznajo kot dobre.
Kdo pa je bil pri pripravi smernic vaša ciljna publika, komu so pravzaprav namenjene? Samo prevajalcem?
Po eni strani so smernice namenjene prevajalcem, po drugi pa naročnikom in posrednikom prevodov. V zadnjem desetletju se pojavlja vedno več tujih naročnikov, agencij in posrednikov pri prevodih, ki prevajalcem pogosto »vsilijo« svoja pravila, zlasti oblikovna. Gre za podrobnosti, ki jih gledalci morda niti ne zaznajo, dokler je vse tako, kot so vajeni. Da je nekaj drugače, opazijo, kadar jih kaj zmoti.
Tu gre za majhne stvari, podrobnosti. Kadar sta v kadru na primer dva govorca, smo pri podnapisih v Sloveniji vajeni, da se samo besedilo drugega začne z stičnim vezajem – s črtico, kot rečejo gledalci. V mnogih državah so vajeni, da imata »črtico« oba. Številne tuje agencije in naročniki zahtevajo, da tudi slovenski prevajalci za slovenske gledalce v slovenskih podnapisih delajo na ta način.
Če jim en sam prevajalec razloži, da gledalci s tem ne bodo zadovoljni, saj jih bo zmotilo, je zelo malo možnosti, da jih prepriča. Če pa se lahko sklicuje na dokument, kot so smernice, bo to takoj lažje. Poleg tega tuji naročniki pri širitvi na nove trge pogosto tudi sami poizvedujejo, ali so na voljo kakšne smernice, na katere se lahko oprejo. Izkazalo se je, da so v številnih državah, kjer smernice že imajo, te zelo koristne, saj po eni strani olajšajo delo prevajalcem, po drugi strani pa tudi naročnikom, da vedo, kaj gledalci v nekem okolju pričakujejo.
Ste se podnaslovni prevajalci oz. člani vašega društva že prej držali podobnih, morda internih priporočil?
Vsak, ki podnaslovno prevaja v slovenščino, se lahko včlani v društvo, vendar je pri našem delu veliko heterogenosti, saj člani delamo za zelo različne naročnike. Vsak se mora držati naročnikovih zahtev, ki se med seboj razlikujejo, včasih tudi pri zelo osnovnih vidikih. Ker do zdaj ni bilo enega večjega skupnega dokumenta, na katerega bi se lahko sklicevali, je vsak naročnik postavljal in uveljavljal svoje zahteve.
Zato smo v smernicah zbrali najmanjši skupni imenovalec vseh sodelujočih ustanov. Vse, kar smo vključili v smernice, so področja, včasih tudi podrobnosti, o katerih se vsi strinjamo. Dokument bo prosto dostopen v formatu PDF na spletnih straneh DSFTP, za člane in druge, prevajalce ali naročnike. Dodali bomo tudi angleško različico, da bomo z njo dosegli tudi tuje naročnike.
Aktualno stanje na trgu podnaslavljanja
V uvodu smernic na kratko omenite tudi pričakovan dnevni obseg prevajalčevega dela in plačilo.
To je sicer stvar dogovora med prevajalcem in naročnikom, vendar smo zapisali minimalne standarde, s katerimi se vsi strinjamo. En primer je ta, da mora prevajalec, ki prej ni prejel pisne predloge, dobiti večje plačilo. S pisno predlogo je prevajanje natančnejše, lažje in hitrejše. Če je prevajalec ne dobi, izgubi neprimerljivo več časa, zato bi za to delo preprosto moral dobiti večje plačilo.
Zapisali smo tudi priporočilo o dnevni obremenitvi prevajalca. Za prevod celovečernega filma ali daljše dokumentarne oddaje naj bi v skladu z mednarodnimi standardi prevajalec imel en teden časa. V praksi skoraj nikoli ni tako. Pred filmskimi festivali, ko gradivo pride v zadnjem hipu, je vedno zelo malo časa. V smernicah smo zato naročnikom skušali vsaj namigniti, naj ne postavljajo nerazumno kratkih rokov.
Morava se dotakniti tudi strojnega prevajanja. Kako nanj gledate v DSFTP?
Pri avdiovizualnih vsebinah je na splošno strojni prevod še daleč od kakovostnega. Razlog je preprost. Če govorimo o avdiovizualnih vsebinah, se računalniški program lahko posveti samo prvemu delu zloženke, avdio-. Računalnik ne vidi vsega preostalega, ne vidi slike. Ne pozna konteksta, kulturnega ozadja, ne vidi izrazov na obrazih igralcev, njihovih kretenj, ne upošteva prejšnjega in naslednjega stavka. Prevede le besede, ki jih sliši, tako, kot jih sliši. To se v končnem izdelku, strojnem prevodu, zelo občuti.
V mednarodni zvezi AVTE se zavzemajo za to, da AV vsebin ne bi prevajali s strojnimi prevajalniki. Zelo preprosto in ilustrativno so povedali, da morajo avtorske stvaritve, ki so jih izdelali ljudje, prevajati ljudje. Tudi v DSFTP se zavzemamo za to.
Nekatere agencije si sicer poskušajo pomagati s strojnimi prevodi in prevajalce zaposlujejo le za popravljanje in urejanje takih prevodov, t. i. post-editing. Zato so prevajalci seveda plačani bistveno manj. Rezultat je ponavadi zelo slab, takšni prevodi so daleč od kakovostnih. Predvsem pa takšni podnapisi nimajo vzgojne jezikovne funkcije, gledalci z njimi ne utrjujejo znanja svojega jezika niti ne izpolnjujejo znanja tujih.
Kaj pa množično podnaslavljanje in kakovost takšnih prevodov?
Ljubiteljsko podnaslavljanje je precej razširjeno, mnogi to zelo radi počnejo, za hobi. Takšne podnapise lahko hitro najdemo na spletu. Vendar bi uporabniki, gledalci takšnih podnapisov, morali vedeti, da za ta prevod nimajo nobenega jamstva kakovosti. Ne vedo, ali prevod vsebinsko ustreza izvirniku. Poleg tega ti prevodi niso pregledani ali lektorirani. Zato tako kot pri strojnem prevajanju tudi tukaj odpade vsakršna vzgojna funkcija, ki jo kakovostni podnapisi lahko imajo.
Mednarodno sodelovanje
Omenili ste že mednarodno zvezo AVTE. Na kakšen način sodelujete z njimi? Ste se tudi glede priprave smernic posvetovali z njimi?
Naše društvo je član Zveze evropskih avdiovizualnih prevajalcev AVTE, ki združuje sorodna društva iz sedemnajstih evropskih držav. Zveza zelo spodbuja nastanek smernic. S tem so prve začele nordijske države, Norveška, Švedska in Finska, potem Danska. Kasneje so takšne smernice začele nastajati po vsej Evropi, lani na Hrvaškem, trenutno jih pripravljajo v Španiji in na Poljskem. Mi smo jih prebrali in proučili, iz njih izbrali najboljše pristope in se po njih zgledovali.
Mednarodno sodelovanje je zelo dragoceno, saj omogoča izmenjavo izkušenj, s predstavniki AVTE se posvetujemo o stanju na trgu. Prosimo jih tudi za sodelovanje na naših dogodkih, tudi v četrtek bodo sodelovali na naši predstavitvi, vedno se z veseljem odzovejo.
Kakšne so sicer tradicije podnaslavljanja po Evropi? Ali se slovensko podnaslavljanje bistveno razlikuje od drugih?
Razmere na trgih so povsod precej podobne. Tržišče večinoma obvladujejo nacionalne televizijske hiše in mednarodne agencije, ne le evropske, ampak tudi ameriške ali celo azijske. Razlike so v tarifah. Nekaj razlik lahko pripišemo različnim življenjskim stroškom, standardom in razlikam v povprečnih plačah.
Izrazito pozitivno na primer izstopa Francija, kjer je podnaslovno prevajanje tradicionalno izredno dobro plačano. Imajo tudi zgledno urejeno vprašanje avtorskih pravic, ki pri nas in v mnogih drugih državah ni urejeno.
Izrazito negativno pa izstopa ves Balkan, kamor spadamo tudi mi. Imamo sicer višje tarife kot v Bolgariji ali Romuniji, pa tudi na Hrvaškem, a cene pri nas nezadržno padajo že več kot deset let. To je tudi eno od področij, na katerem deluje naše društvo in tudi zveza AVTE, čeprav cen seveda ne moremo določati. Je pa društveno sodelovanje na nacionalni in mednarodni ravni dragoceno tudi v takšnih primerih, saj olajša obveščanje, informiranost, po potrebi pa tudi ukrepanje.
Prizadevanja DSFTP
Lahko na kratko predstavite delovanje in poslanstvo društva DSFTP?
V društvo se lahko vpiše vsak prevajalec ali prevajalka avdiovizualnih vsebin. Dobrodošli so tudi študentje, ki ne plačujejo letne članarine, lahko pa se udeležujejo vseh dogodkov društva. Med njimi je vsako leto kakšno strokovno predavanje. V zadnjih letih smo obravnavali na primer letalstvo in orožje ter strelivo, ki se pogosto pojavlja v celovečernih filmih, gledalci pa se hitro razburijo, če prevajalec ne loči med mitraljezom in brzostrelko.
Poleg tega društvo članom pomaga z urejanjem poklicnega statusa, lahko jim napiše priporočilo pri vlogi za samozaposlenega v kulturi pri Ministrstvu za kulturo. Podeljuje pa tudi stanovske nagrade za najboljše prevode celovečernega, dokumentarnega ali sinhroniziranega filma in nagrado za življenjsko delo.
Sodelujemo tudi z izobraževalnimi ustanovami, zlasti na različnih kariernih dnevih in predstavitvah jezikovnih poklicev, doslej na ljubljanski in mariborski univerzi. Več članov našega društva pa občasno sodeluje v jezikovnih projektih v povezavi s podnaslovnim prevajanjem in lektorji.
V vabilu na konferenco ste poudarili, da je podnaslavljanje v Sloveniji zelo odgovorno delo, saj tovrstne prevode bere največ ljudi. Kaj ta odgovornost pomeni za podnaslovne prevajalce?
Predvsem je pomembno, da imamo med prevajanem to kar naprej v mislih. Vemo, da bo ta prevod verjetno prebralo veliko več ljudi kot katerokoli knjigo ali časopis. Vemo, da jih berejo zelo različni ljudje različnih starosti: od otrok, ki se še učijo brati in pisati, do odraslih, ki si s tem lahko izboljšajo ali pokvarijo jezikovno kulturo v slovenščini. Vemo, da se ob filmih s podnapisi gledalci včasih nehote učijo tujega jezika.
Slovenci veljamo za dokaj nadarjene za tuje jezike. Vsaj deloma je morda razlog tudi to, da nismo vajeni sinhronizacije, temveč že od nekdaj podnaslavljamo, več kot 50 let na televiziji, v kinu pa še dlje. Tako lahko ob avdiovizualnih vsebinah spremljamo tudi izvirni jezik. To gotovo prispeva k boljšemu znanju tujih jezikov ali pa vsaj k boljši izgovorjavi.
Te odgovornosti se torej podnaslovni prevajalci ves čas zavedamo in stremimo k čim boljšemu prevodu. Ta še zdaleč ni odvisen samo od znanja izhodiščnega jezika. Ključni so tudi dobro znanje slovenščine, različnih jezikovnih zvrsti, izkušnje, splošna razgledanost, pripravljenost učenja izrazov iz zelo različnih strokovnih področij … To po navadi poteka zelo na hitro, saj lahko en dan prevajamo informativno oddajo s področja gospodarstva, naslednji dan dokumentarec o naravi, nato celovečerni film, kjer govorijo v slengu nekega družbenega sloja v določeni državi, in nato dokumentarec o srednjeveškem slikarstvu.
Vse to bi prevajalec moral poznati, saj mora uporabljati prave izraze. Internet nam seveda pri tem zelo pomaga, kratki roki pa nam le redko dopuščajo, da bi se posvetovali s strokovnjaki. Moramo pa stremeti k temu, ravno zaradi te odgovornosti, o kateri ste spraševali.
Potreba po podnaslavljanju je torej v Sloveniji ves čas močna. Vedno več je tudi videovsebin različnih vrst. Je povpraševanje stalno ali je tudi kaj nihanja?
Pri televizijskih, kabelskih in pretočnih vsebinah ga za zdaj ni. Nekateri se bojijo, da bo v naslednjih mesecih manj filmske produkcije, saj je zaradi pandemije zastala. Tisti, ki se večinoma ukvarjajo s prevajanjem festivalskih filmov, se bojijo upada v bližnji prihodnosti. Pri televizijskih informativnih oddajah pa se to za zdaj še ne občuti. Sicer pa v zadnjih letih povpraševanje po podnaslavljanju nikakor ne upada, ampak narašča, ker je pretočnih vsebin vedno več.
Jerca Kos, predsednica DSFTP, in Portal jezikovnih poklicev v Sloveniji vas vljudno vabimo na konferenco in predstavitev smernic DSFTP.
Podrobnejši program je na voljo na tej povezavi.
